 Ko govorimo o ekonomiji delitve na ravni države, lahko do neke mere govorimo o socialni državi. Socialna država združuje vire svojih državljanov, podjetij in drugih institucij (predvsem v obliki davkov in drugih prispevkov) ter jih uporablja za dobro vseh državljanov oziroma celotne skupnosti. Tako deluje po načelih sodelovanja in medsebojne delitve. Javno šolstvo, zdravstvo in socialno varstvo, javna uprava, vlaganja v infrastrukturo; socialna stanovanja ali financiranje stanovanj za mlade, zaščita okolja in še marsikaj drugega za skupno dobro vseh državljanov se financira iz tega skupnega sklada. Danes seveda le redke države zares delujejo po teh načelih.
V času hitrih družbenih, ekonomskih in tehnoloških sprememb moramo razmisliti o novih oblikah ekonomije delitve na državni ravni, saj tako imenovana socialna država težko sledi hitrim družbenim in ekonomskim spremembam. Razmišljanja o univerzalnem temeljnem dohodku (UTD) in univerzalnih temeljnih storitvah (UTS) so morda korak naprej v smeri pravične delitve dobrin na ravni države. UTD je že dlje časa prisotna ideja, v nekaterih okoljih pa že tudi uspešno preizkušena. Bistvo tega predloga je, da bi sleherni državljan brezpogojno in ne glede na druge prihodke prejemal določen denarni znesek, ki bi mu omogočal zadovoljevanje osnovnih potreb. UTS pa temeljijo na univerzalnem dostopu do storitev, kot sta zdravstveno varstvo in izobraževanje, pa tudi dostopu do stanovanj, hrane in vode. V nekem smislu je UTS celo primernejši od UTD, saj je prejet denar lahko podvržen inflaciji, porabi za škodljive ali špekulativne namene (alkohol, doga, igre na srečo); medtem ko univerzalne temeljne storitve (UTS) omogočajo stalen dostop do storitev (in dobrin) za zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb. Morda pa bi bilo smiselno razmisliti tudi o kombinaciji UTD in UTS, s čimer bi vsakomur zagotovili, da na dostojanstven način lahko zadovoljuje svoje osnovne potrebe. V primerih, ko tega bremena ne zmorejo posamezne države, bi bil seveda vedno na voljo mehanizem globalne delitve dobrin, ki bi vselej zagotavljal dostop do najosnovnejših dobrin za vsakega prebivalca Zemlje. Velja omeniti, da so v času koronakrize številne države, predvsem razvite, vsaj začasno uvedle UTD in tako mnogim omogočile, da so lažje prebrodil krizne razmere. Ta začasni ukrep pa nam je pokazal, da je UTD mogoč in da rešuje številne družbene in ekonomske probleme. V prihajajoči dobi, kjer bodo številna delovna mesta prevzeli roboti, računalniki, samovozeči avtomobili in druga tehnološka "čudesa", moramo razmisliti o skrbi za blaginjo vseh državljanov, ki temelji na pravični delitvi globalnih dobrin, ki pripadajo vsem. Z univerzalnim dostopom do osnovnih dobrin in storitev se bo spremenil tudi naš odnos do dela. Občasna (prekarna) dela ne bodo več predmet izkoriščanja, temveč rezultat svobodne odločitve posameznika, da izboljša svoje materialno stanje oziroma da prispeva za skupno družbeno dobro. Če posamezna država skrbi za zadovoljevanje osnovnih potreb vseh svojih prebivalcev in v okviru globalne delitve dobrin poskrbi tudi za potrebe drugih Zemljanov, dobimo prave temelje, na katerih lahko izgradimo globalno blaginjo in mir. Vir: EKONOMIJA DELITVE, uresničitev 25. člena v 21. stoletju Comments are closed.
|