Optimizem, ki zahteva delovanje

Ko govorimo o današnjem svetu, bi lahko kaj hitro rekli, da gre vse narobe. Revščina, lakota, vojaški in družbeni konflikti, podnebne spremembe, onesnaženje okolja, migracije - vse to nas navdaja z negotovostjo in strahom pred prihodnostjo. Vsi ti problemi so zahtevni, kompleksni in tudi nevarni.

Po drugi strani pa imamo veliko znanja, odlične tehnologije, dovolj osnovnih dobrin in finančnih sredstev, da vse te nakopičene probleme rešimo. Ne samo podnebne spremembe, ki se jih vsaj deloma uspešno lotevamo na globalni ravni, vsi našteti problemi zahtevajo takšen odziv. Vsi ti problemi so (še) rešljivi, a od nas zahtevajo sodelovanje in medsebojno delitev. Predvsem pa delovanje.

Na Zemlji, kjer nas danes (2022) živi 7,9 milijarde, je več kot 800 milijonov ljudi lačnih, približno 3 milijarde ljudi pa se sooča s prehransko negotovostjo oziroma neustrezno prehrano. Hkrati pa vemo, da pridelamo dovolj hrane za zadovoljevanje osnovnih potreb vseh Zemljanov (po nekaterih podatkih kar za 10 milijard ljudi), a jo hkrati zaradi pretiranega potrošništva dela svetovnega prebivalstva in nespametnega ravnanja veliko tudi zavržemo.

Ni torej potrebe, da bi še povečevali proizvodnjo hrane ter tako še zaostrili okoljsko in podnebno krizo. Moramo pa spremeniti vzorce in mehanizme distribucije (porazdelitve) ter ravnanje s hrano. Danes za distribucijo hrane "skrbijo" svetovni trgi, ki pa delujejo predvsem v interesu čim višjega dobička ne pa dostopnosti hrane za vse. Kajti hrana zadovoljuje najbolj osnovno človekovo potrebo, od katere je odvisna ne samo blaginja, pač pa tudi preživetje človeka. Hrana na osnovni ravni ne more biti tržna dobrina, temveč pravica vsakogar.

Omenili smo samo problematiko hrane, zraven pa moramo prišteti še druge osnovne dobrine in storitve, ki omogočajo zadovoljevanje osnovnih človeških potreb - pitno vodo, oblačila, stanovanja, zdravstveno varstvo, izobraževanje itd.

Po eni strani smo torej lahko optimistični, saj imamo dovolj dobrin, dobre tehnologije in zadostno infrastrukturo, da rešimo največje probleme sveta, med katerimi izstopata lakota in skrajna revščina, ki generirata številne druge težave človeštva kot so migrantska kriza, družbeni konflikti in tudi okoljski problemi. Vendar moramo nujno narediti nekaj ključnih sprememb, še zlasti na ekonomskem področju.

Dobrine za zadovoljevanje osnovnih človeških potreb moramo postaviti na prvo mesto v ekonomskem sistemu tako posameznih držav kot tudi globalne skupnosti in vsakomur zagotoviti dostop do teh dobrin. To pa lahko storimo samo v okviru ekonomije delitve.
​