"Svet potrebuje pravičnost, ne pa dobrodelnosti."
Mary Wollstoecraft (1759 – 1797), britanska pisateljica, filozofinja in feministka (na sliki). Biti dobrodelen seveda ni nič slabega. Nasprotno, dobrodelnost je dobra, pozitivna. To nam pove že beseda sama. Vendar pa dobrodelnost ne sme biti "reševalni jopič" za nepravičen ekonomski sistem, ki ustvarja revščino, neenakost in krivice. Sistemsko nepravičnost, še zlasti na ekonomskem področju, ni mogoče "popravljati" z dobrodelnostjo. Dobrodelnost lahko primerjamo z gašenjem obsežnega gozdnega požara z vedri vode. Pogasili bomo delček gozda, morda rešili nekaj dreves, a požar bo še naprej "goltal" velike gozdne površine. Vedra vode preprosto niso dovolj; potrebujemo gasilce z vso potrebno opremo. Ali pa še bolje: preprečiti moramo, da do požara sploh pride. Dobrodelnost, ki "poteši" slabo vest Med velikimi "dobrodelniki" je danes zelo veliko izjemno bogatih ljudi - milijonarjev in milijarderjev. Njihovo bogastvo pogosto izvira iz ekonomskih modelov, ki jih lahko označimo za nepravične. Naštejmo nekatere:
Problem je, ker je večina teh ekonomskih praks vsaj do neke mere zakonita in družbeno sprejemljiva. Zato imamo danes izjemno veliko ekonomsko neenakost tako znotraj držav kot tudi med njimi. Ne govorimo o tem, da bi morali imeti vsi ljudje enako, temveč, da bi imeli vsi ljudje dovolj za dobro življenje. Kaj pa je dobro življenje? Pomeni imeti dovolj hrane, vode, zdravil, oblačil; imeti primerno stanovanje za bivanje, s sanitarijami in tekočo vodo; imeti dostop do zdravstvenega varstva in izobraževanja ter socialne zaščite, če se zgodi kaj nepredvidenega. Dobro življenje pomeni živeti v blaginji. Najbogatejši ljudje vedo, da vsaj polovica človeštva ne živi dobro. Prav nasprotno, zaradi pomanjkanja živijo zelo slabo; trpijo, umirajo, pa čeprav je dobrin dovolj za vse. In najbogatejši ljudje nekje globoko v sebi vedo, da je njihovo bogastvo "zraslo" na nepravičen način; da so dobesedno vzeli hrano s krožnikov najrevnejših - morda ne neposredno, ampak to ničesar ne spremeni. Zato imajo bogati ljudje vendarle slabo vest. Zato so dobrodelni. A to samo pomeni, da tisto, kar so vzeli, revnim vračajo dobesedno samo po kapljicah in drobtinicah. Lahko se izgovarjajo, da ne počnejo nič nezakonitega, a to jih v ničemer ne opravičuje, ker nepravičen ekonomski sistem pomagajo graditi in ohranjati. Takšen nepravičen ekonomski sistem, ki dovoljuje in podpira prakse, ki so koristne za najbogatejše in škodljive za vse ostale, še zlasti pa za najrevnejše, moramo zato spremeniti. Tako, da bo služil vsem ljudem in okolju. Potem bo dobrodelnost v današnji obliki povsem nepotrebna. Kajti pravičen ekonomski sistem je dobrodelen sam po sebi, saj dela dobro za vse. Takšen pravičen sistem je ekonomija delitve, ki deluje po načelih medsebojne delitve, sodelovanja in seveda pravičnosti. Ekonomija delitve je sistemska dobrodelnost. Svet torej potrebuje (ekonomsko) pravičnost, ne pa dobrodelnosti. A dokler ne vzpostavimo bolj pravičnega ekonomskega sistema, je prav, da smo dobrodelni. Comments are closed.
|
|