Ekonomija, ki je utemeljena na neprestani gospodarski rasti, hkrati pa ta rast povzroča vse večjo družbeno neenakost, ni vzdržna niti z okoljskega niti z družbenega vidika. Prav tako države s sebičnim ekonomskim ravnanjem, ki ga zagovarjajo s skrbjo za blaginjo lastnih državljanov (v resnici pa delujejo v interesu najbogatejših), povzročajo številne mednarodne konflikte in nekatera območja na Zemlji puščajo v globokem pomanjkanju. Ne gre samo za to, da takšen sistem ni dober; je resnično nevaren in ogroža prihodnost človeštva. Zato je naša dolžnost, da vzpostavimo pravičen ekonomski sistem na globalni ravni, ki bo utemeljen na resničnem mednarodnem sodelovanju in na globalni delitvi dobrin.
Če smo iskreni in pošteni, nam je enostavno jasno, da stalna gospodarska rast in s tem povezana neusmiljena tekma za globalne dobrine ter vse večja globalna neenakost povzročajo družbeno in okoljsko opustošenje. Če prištejemo še politične, vojaške in migrantske pritiske, ki so posledica takšnega stanja, ni nobenega dvoma, da bo naša prihodnost, če bomo nadaljevali po tej poti, kaj klavrna. Stvar zdravega razuma je, da začnemo razmišljati in delovati drugače. Ni ne idealistično in ne naivno, da na prvo mesto mednarodnih odnosov postavimo resnično sodelovanje in medsebojno delitev dobrin. Če postavimo interes človeštva – blaginja in mir za vse ljudi – na prvo mesto, potem je sodelovanje med državami nekaj najbolj razumljivega in naravnega. To ne pomeni, da s tem zanemarimo interese svoje države. Kajti interes človeštva je ključnega pomena za blaginjo in mir v sleherni državi sveta. Če pa vsaka država dela in skrbi samo zase in si prizadeva za čim večjo moč in bogastvo, to vedno počne v škodo drugih držav. Ko gre drugim državam slabo, pa to posredno ali neposredno škodi tudi sebičnim bogatim državam. To je še posebej očitno pri migrantski krizi. Ljudje bežijo v bogatejše države iz tistih držav, ki so opustošene v ekonomski in vojaški tekmi (ki gresta pogosto z roko v roki) za globalne dobrine. Zato je mednarodno sodelovanje, brez fige v žepu, nujno za blaginjo vseh. Bodimo pošteni in uporabimo prave besede: današnja globalna ekonomija je utemeljena na kraji dobrin. Bogate in močne industrijske države (ZDA, EU, Japonska in še nekatere druge države) kradejo naravne vire revnim državam. Ekonomski sistem je narejen tako, da to omogoča, in to s podporo politike ter zakonodaje. Nobena država na svetu ni samozadostna, zato je neka oblika izmenjave dobrin brez dvoma potrebna. Vendar ne v današnji obliki, ki je izrazito nepoštena in pisana na kožo najmočnejšim. Zato moramo danes v svetu, kjer nas bo že kmalu živelo osem milijard, oblikovati pravičnejši model delitve globalnih dobrin. Okvir za resnično mednarodno sodelovanje in medsebojno delitev dobrin že imamo. To je Organizacija združenih narodov (OZN), ki povezuje vse (priznane) svetovne države. V okviru te edine prave svetovne organizacije, ki združuje vse države sveta, bi se lahko dogovorili za mehanizem delitve ključnih globalnih dobrin, ki so »odgovorne« za zadovoljevanje človekovih osnovnih potreb. V okviru OZN bi lahko ustanovili novo agencijo, katere osnovna naloga bi bila vodenje skupnega sklada dobrin, v katerega bi sleherna država prostovoljno prispevala tiste dobrine, ki bi presegale njene potrebe, ter si iz sklada pridobila tiste dobrine, ki bi jih imela premalo. Mislimo predvsem na dobrine, ki so ključnega pomena za zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb, to so: hrana, neoporečna voda, oblačila, primerno bivališče, zdravstveno varstvo in osnovno izobraževanje. Osrednja naloga agencije bi bila koordinacija delitve dobrin med državami po načinu »dobrina za dobrino« (ang. barter). Menjava po načinu »dobrina za dobrino« pomeni, da bi se dobrine menjale neposredno med državami, vendar s posredovanjem agencije, ki bi imela »globalno sliko« vseh ključnih dobrin na planetu Zemlja. Morda se zdi ideja utopična in naivna, v resnici pa je utopično in naivno pričakovati, da bo današnja neusmiljena globalna tekmovalna ekonomija zagotovila pravičnost, trajnost in prihodnost človeštva ter našega skupnega planeta. Vir: EKONOMIJA DELITVE, uresničitev 25. člena v 21. stoletju Bolj podrobno o tematiki globalne delitve dobrin: PREDLOG ZA GLOBALNO DELITEV DOBRIN Ekonomija delitve je ekonomski sistem, ki na organiziran in sistematičen način distribuira (deli) potrebne dobrine do vseh ljudi. To bi lahko primerjali z našim telesom, kjer celoten organizem deluje tako, da hrana, kisik in druge potrebne snovi dosežejo vsako celico. V najširšem smislu človeštvo lahko štejemo za enovit organizem - eno človeštvo. In če nadaljujemo s primerjavo: tako kot človeški organizem tudi "organizem človeštva" deluje dobro (v ravnovesju oziroma zdravo) le, če vsak delček (celica, človek) dobi osnovne dobrine za svoje nemoteno delovanje. Vendar, če je v človeškem organizmu takšen "ekonomski" sistem tako rekoč samoumeven (instiktiven), pa je v "organizmu človeštva" to nekaj, česar se moramo šele naučiti oziroma prepoznati kot nekaj ne samo nujnega, temveč tudi normalnega, vsakdanjega.
Kajti današnji ekonomski sistem bi lahko označili za ne-normalnega, da ne rečemo kar skrajno škodljivega. Ta sistem "poganjajo" najnižje človekove lastnosti kot so pohlep, sebičnost, nezmernost, napuh. Natanko po teh načelih delujejo borze, številne velike korporacije, banke, pa tudi mnoga manjša podjetja in posamezniki. Komercializacija, neomejena gospodarska rast in potrošništvo so zato osnovni načini današnjega ekonomskega sistema, ki ustvarja ekscesno bogastvo na eni strani in velikansko revščino na drugi. Zato imamo danes kljub globalnim presežkom hrane več kot 800 milijonov lačnih Zemljanov. A to je le vrh ledene gore, ki jo z eno besedo označuje velikanska globalna ekonomska neenakost, ki poleg lakote in revščine povzroča tudi migracije, družbene konflikte, vojne in nenazadnje tudi uničevanje okolja. Načela pravičnosti, sodelovanja in medsebojne delitve Ekonomija delitve pa je v nasprotju z današnjim ekonomskim sistemom utemeljena na treh "višjih" načelih, ki jih večinoma že dobro poznamo in so nam celo samoumevna na "nižjih" ravneh organiziranosti družbene skupnosti - na ravni družine in deloma tudi na lokalni in državni ravni. To so načela pravičnosti, sodelovanja in medsebojne delitve. Pravičnost - izražanje pravilni človeški odnosov Načelo pravičnosti se nanaša predvsem na medčloveške odnose. Človeštvo že dolgo pozna to načelo, ki je tako del filozofije (etike), religije kot tudi politike (zakonov). Ključni pogled na pravičnost je zajet v pojmu "človekove pravice", ki so opredeljene še zlasti v splošni oziroma univerzalni deklaraciji človekovih pravic. Ta deklaracija je danes osnova sleherne ustave (temeljni zakon države), mednarodnih dokumentov in iz njih izhajajočih zakonov. Pravičnost pomeni, da smo zmožni izražati pravilne medčloveške odnose, torej da drugemu ne škodimo; a ne samo, da mu ne škodimo, temveč da si prizadevamo za njegovo dobro. Ključnega pomena pri tem pa je, da pravičnost razumemo kot univerzalno, da se torej nanaša na vsakogar. Če smo pravičnost vendarle sprejeli kot pomemben vidik našega življenja v družbi, pa obstaja področje, kjer pravičnosti še zdaleč ne "živimo", in to je ekonomsko področje. To pomembno področje človeške družbe je danes izrazito ne-pravično, še zlasti na globalni ravni. Zato moramo pravičnost "usidrati" predvsem v ekonomski sistem družbe - tako na ravni držav kot mednarodne skupnosti. Podlago za pravičnost v ekonomiji nam daje 25. člen Splošne deklaracije človekovih pravic, ki pravi: "Vsakdo ima pravico do življenjske ravni, ki njemu in njegovi družini omogoča zdravje in blaginjo, vključno s hrano, obleko, bivališčem, zdravstveno oskrbo in potrebnimi socialnimi storitvami ter pravico do varnosti v primeru brezposelnosti, bolezni, invalidnosti, vdovstva, starosti ali druge nezmožnosti pridobivanja sredstev za preživljanje zaradi okoliščin, neodvisnih od njegove volje." Ekonomija delitve predstavlja udejanjanje 25. člena in na novo postavlja temelje ekonomske pravičnosti, kar na najbolj osnovni ravni pomeni, da vsakemu Zemljanu omogočimo, da lahko zadovoljuje osnovne človeške potrebe. Šele ko bomo slehernemu človeku na tem planetu omogočili, da lahko nemoteno zadovoljuje osnovne potrebe (dostop do hrane, pitne vode, oblačil, primernega stanovanja, zdravstvenega varstva, izobraževanja), bomo lahko začeli govoriti o pravilnih človeških odnosih na Zemlji. Ekonomijo delitve zato lahko imenujemo tudi "pravična ekonomija". Sodelovanje - izražanje enosti človeštva Ljudje smo preživeli in postali najuspešnejša vrsta na planetu, ker sodelujemo oziroma ker "delujemo skupaj". V zahtevnem naravnem okolju je "šibko" človeško bitje, ki potrebuje več let, da se osamosvoji (številne živali so že v nekaj urah po skotitvi "na nogah", pripravljene za beg), preživelo zgolj zaradi bivanja v skupnosti, katere temeljni način delovanja je vselej sodelovanje. Nič drugače ni danes. Kjerkoli po svetu je družina (ne glede na obliko in velikost) v zavesti posameznika sprejeta kot "enota" s katero se zlahka poistovetimo. Zato se nam zdi naravno, da v družinah sodelujemo; da pomagamo mlajšim, bolnim, starejšim; da z njimi delimo dobrine; z drugimi člani si običajno delimo celo politična in druga prepričanja, pogled na svet, vero... Družina vselej deluje kot eno (razen morda v najbolj disfunkcionalnih družinah). Sčasoma smo to istovetenje z družino razširili tudi na širše skupnosti - lokalno, državno (nacionalno) in tudi širše (npr. evropsko). Nacionalizem izvorno pomeni poistovetenje z narodom ali državo kot s svojo širšo družino, pri čemer pa nastane problem, če se to istovetenje izkoristi za izključevanje, sovraštvo ali tudi vojskovanje z drugimi narodi. Država postane družina, ko vsi skupaj pomagamo revnim, starejšim, mlajšim, bolnim - takrat lahko govorimo o tako imenovani socialni državi ali državi blaginje (npr. nordijske države). Danes moramo narediti pomemben korak naprej: poistovetiti se s celotno človeško družino - s človeštvom. Prvi koraki v tej smeri so bili storjeni z ustanovitvijo Združenih narodov - organizacijo, ki predstavlja forum za sodelovanje in sobivanje vseh svetovnih držav. Danes se bolj kot kdaj koli prej zavedamo, da skupne globalne probleme (okoljski problemi, podnebne spremembe, izogibanje davkom, migracije itd.) lahko rešimo le z mednarodnim sodelovanjem. Ko se bomo zmožni poistovetiti s človeštvom kot našo najširšo družino (kar ne izključuje naše pripadnosti ožji družini in državi itd.) bomo razumeli, da vojne niso rešitev, da lakote in revščine nikakor ne smemo dopustiti in da je Zemlja zares naš pravi dom, za katerega moramo skupaj skrbeti. Ko bomo zares razumeli, da je človeštvo eno, bomo z drugimi povsem naravno delili naše skupne dobrine, tako kot to že dolgo počnemo v družinah in do določene mere tudi v državah ter v širših skupnostih (npr. Evropska unija). Medsebojna delitev - izražanje ljubezni v vsakdanjem življenju človeštva Pravzaprav bi lahko rekli, da se v načelu medsebojne delitve "odslikavata" tako pravičnost kot sodelovanje. S pravičnostjo in sodelovanjem dejansko izkazujemo delovanje energije ljubezni kot temeljne povezovalne sile, ki je po svoji naravi univerzalna (pravična do vseh) in združevalna, saj omogoča skupno delovanje (so-delovanje) različnih delov za skupno dobro celote. Vendar šele z medsebojno delitvijo lahko "prizemljimo" ljubezen v vsakdanje življenje človeštva. Ne moremo govoriti o pravičnosti niti o sodelovanju, če kjerkoli v svetu dopuščamo lakoto in skrajno revščino. In ta dva problema sta po svoji naravi ekonomska. Zato šele medsebojna delitev, ki predstavlja temeljno načelo ekonomije delitve, skupaj z načeli pravičnosti in sodelovanja, zares izraža energijo ljubezni v vsakdanjem življenju človeštva. Zimski solsticij (običajno 21. decembra) je točka, ko je Sonce na severni polobli na najnižji točki. Zimski solsticij oziroma Sončev obrat zatorej označuje prehod iz teme v svetlobo. Dan se začne daljšati, noč krajšati; vedno več je luči in vedno manj teme. Morda ne po naključju je v tem času tudi božič, praznik Kristusovega rojstva oziroma v simboličnem smislu rojstvo luči, ljubezni, novega upanja.
Zato je v tem času, ki ga zaznamujeta dve leti pandemije, še kako pomembno, da govorimo o upanju, o izhodu z krize, o novem začetku. Marsikdo si želi povratka v predkrizno obdobje, torej v leto 2019. Pa je to res nekaj, kar bi si morali tako zelo želeti? Živeli smo potratno, sebično in netrajnostno ter tako pomagali vzdrževati družbo velikega bogastva in skrajne revščine ter sodelovali pri uničevanju okolja. Koronakriza nas je vendarle marsičesa naučila. Spoznali smo, da smo bolj povezani in soodvisni kot smo mislili doslej, da smo nenazadnje eno človeštvo. Probleme lahko rešujemo le skupaj, pa naj gre za zdravstvene, ekonomske, politične ali okoljske. Prav tako smo spoznali, da se lahko tudi čemu odpovemo, pa se bo svet še vedno vrtel naprej. Navsezadnje pa smo spoznali, da si lahko delimo dobrine in edino tako preživimo težke čase. V času zaprtja javnega življenja so številni prejemali pomoč ali univerzalni temeljni dohodek. Tudi mednarodna pobuda za delitev cepiv revnejšim državam COVAX je korak v pravo smer. Če bi tako pristopili še k delitvi osnovnih živil in drugih osnovnih dobrin, bi tako tlakovali pot v novo dobo medsebojne delitve in sodelovanja, kar bi bil začetek reševanja največjih svetovnih problemov - neenakosti, migracij, podnebnih sprememb itd. Zdaj torej, ko smo na pragu novega leta, ko se dnevi daljšajo, ko je več luči, se moramo usmeriti v prihodnost, ne pa za vsako ceno iskati poti nazaj. Lekcije, ki smo se jih naučili, naj nas vodijo naprej, tudi ko bo koronakrize konec, in to so:
Vse dobro v novem letu, v novi dobi človeštva. Ekonomija delitve je utemeljena na načelih medsebojne delitve, sodelovanja in pravičnosti. Medsebojna delitev pomeni, da vsakomur omogočimo zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb, kar je pogoj za blaginjo celotne družbe. Z medsebojno delitvijo šele zares izražamo našo skrb in odgovornost za druge ljudi, kajti vsakdo ima, prav tako kot mi sami, pravico do preživetja ter življenja v miru in blaginji. Medsebojna delitev seveda ni mogoča brez sodelovanja; sodelovanje na mednarodni ravni pa je izraz razumevanja enosti človeštva. Če torej medsebojno delimo dobrine, potem ravnamo pravično, udejanjamo pravilne človeške odnose in nenazadnje manifestiramo ljubezen do drugega na ravni ekonomskega področja naše družbene skupnosti.
Namen in bistvena naloga pomembnega družbenega področja, ki ga imenujemo ekonomija, je skrb za blaginjo vsakega posameznika in sleherne družbene skupnosti (družine, lokalne skupnosti, države in globalne skupnosti). Danes je ekonomija povsem napačno razumljena kot "umetnost" kopičenja bogastva oziroma pridobivanja koristi za posameznike, posamezna podjetja ali države, ne glede na posledice za celotno človeštvo in planetarno okolje. Temelj blaginje človeštva je zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb. Te potrebe so povezane s samim obstojem oziroma preživetjem slehernega posameznika in družbe kot celote. Osnovne človekove potrebe so enake za vse ljudi na planetu; to so potrebe po hrani, neoporečni vodi, oblačilih, prebivališču, zdravstvenem varstvu in izobraževanju. Šele ko so zadovoljene te potrebe, lahko razmišljamo tudi o potrebah, ki posamezniku omogočajo razvoj njegovih potencialov – da se izrazi bodisi na področju umetnosti, kreativnosti in inovativnosti, skrbi za druge, bodisi na področju politike, filozofije, religije, izobraževanja itd. O družbeni blaginji pa lahko govorimo, ko vsi pripadniki neke družbene skupnosti lahko trajno in nemoteno zadovoljujejo osnovne človekove potrebe, razvijajo svoje potenciale ter živijo v miru in zdravem okolju. Ključni cilj ekonomije je torej blaginja vseh ljudi in sleherne družbene skupnosti. Za zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb potrebujemo dobrine. Dobrine, kot izhaja že iz same besede, pomenijo nekaj dobrega – nekaj, kar je dobro in koristno za posameznika in za celotno človeško skupnost. Dobrine niso samo nekaj materialnega, temveč mednje štejemo tudi nematerialne dobrine, npr. delo, storitve. Vsaka aktivnost, ki jo opravimo za dobro drugih ljudi ali skupnosti, je torej dobrina, prav tako kot so hrana, voda, zdravila itd. Pomoč sosedu, starejšemu, delo v humanitarni organizaciji ali organizaciji za zaščito okolja so torej prav tako dobrine. Z ekonomijo delitve vsem ljudem lahko zagotovimo dobrine, ki jim omogočajo zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb; njen cilj pa je blaginja človeštva. Zato ekonomijo delitve vedno povezujemo s celoto – z enim človeštvom, ki si deli planet Zemljo, ki je dom človeštva. Dobrine je mogoče deliti na različne načine, ki jih bodisi že poznamo (z dajanjem, izmenjavo in souporabo dobrin; z darili; z oblikovanjem skupnih skladov itd.) ali pa na nove načine, o katerih šele začenjamo razmišljati. Na primer z univerzalnim temeljnim dohodkom ali z mednarodnim dogovorom o delitvi dobrin med državami; ali pa s kombinacijo različnih pristopov. Ekonomija delitve je osnovana na načelih medsebojne delitve, sodelovanja in pravičnosti. To so temeljna načela, na katerih so temeljile že prve človeške skupnosti, danes pa jih še kako dobro poznamo v družinah, do določene mere pa tudi v lokalnih in državnih skupnostih. Zdaj jih moramo postaviti za temelje ekonomije, še zlasti na mednarodni ravni. Ekonomija delitve je zato tudi izraz pravilnih človeških odnosov, saj je njena temeljna skrb blaginja človeštva. Danes pa predvsem ekonomsko področje deluje na osnovi izjemno destruktivne ideologije komercializacije. Komercializacija medčloveške oziroma družbene odnose utemeljuje na komercialnih (trgovskih) »načelih«, ki spodbujajo sebičnost, tekmovalnost in pohlep. Zato imamo danes tako veliko težav in konfliktov ter doživljamo postopen razkroj družbenih skupnosti. Komercializacija je nasprotje sodelovanja, pravičnosti, medsebojne delitve in človeškega dostojanstva. Danes si moramo, bolj kot za karkoli drugega, prizadevati za uveljavitev načel medsebojne delitve, sodelovanja in pravičnosti na vseh družbenih ravneh – v lokalni, državni in še zlasti na globalni ravni. V praksi pa se ti načeli udejanjata v okviru ekonomije delitve. Če zmaga komercializacija, bo človeštvo poraženo. Ekonomija delitve je ekonomija 21. stoletja. Je pot v boljši in pravičnejši svet, kjer ima vsakdo svoj prostor pod soncem. Ekonomija delitve je vedno povezana s celotnim človeštvom, zato jo Mohammed Mesbahi v publikaciji Resnična ekonomija delitve, inavguracija dobe srca opredeljuje takole: »Vsako dejanje, ki poskuša prispevati h končanju obsežnega trpljenja, izhajajočega iz skrajne revščine, je samo po sebi najčistejši izraz ekonomije delitve, ki se izraža preko srca, naše zrelosti in zdravega razuma, še posebej če se to dejanje osredotoča na prizadevanja, da bi prepričali naše politične predstavnike, naj se zavežejo h globalni delitvi dobrin.« Gre za najpomembnejši del ekonomije delitve – delitev dobrin na globalni ravni. V samem bistvu ekonomije delitve je končanje "obsežnega trpljenja, ki izhaja iz skrajne revščine", kar pomeni vsakemu človeku na planetu zagotoviti trajno zadovoljevanje osnovnih potreb. V dolgoročnem smislu pa je cilj in namen ekonomije delitve blaginja človeštva. Če torej poskušamo opredeliti ekonomijo delitve, bi lahko zapisali: Ekonomija delitve je skupni pojem za različne družbeno-ekonomske modele in organizacijske oblike na lokalni, državni in globalni ravni, ki vsakomur zagotavljajo enostaven in trajen dostop do dobrin, s katerimi lahko zadovoljuje osnovne človekove potrebe. Cilj ekonomije delitve pa je blaginja celotnega človeštva. Ekonomija delitve torej omogoča izpolnitev temeljnega namena družbenega področja, ki ga imenujemo ekonomija, to pa je blaginja celotne človeške skupnosti. Ključne značilnosti in prednosti ekonomije delitve so:
Načelo medsebojne delitve izhaja iz razumevanja, da smo vsi ljudje pripadniki ene človeške družine oziroma enega človeštva. Da bi zaživel v miru in blaginji ter v sozvočju z naravo, moramo sodelovati in si medsebojno deliti planetarne dobrine.
Ljudje resda pripadamo različnim narodom, smo državljani svetovnih držav, govorimo raznolike jezike; pripadamo različnim verskim, filozofskim in političnim prepričanjem; imamo barvite odtenke kože in tako naprej. A navkljub vsem razlikam smo najprej ljudje, pripadniki velike človeške družine - smo eno človeštvo. Planet in njegove dobrine niso last nikogar, a v resnici pripadajo vsem. Kot razumna bitja imamo na planetu poseben status in nalogo, to je: skrbeti in upravljati z okoljem in s planetarnimi dobrinami za dobro vseh ljudi, drugih bitij in planeta kot celote. Zato mora imeti vsak prebivalec dostop do osnovnih dobrin, ki mu omogočajo zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb. To pa lahko zagotovimo le s sodelovanjem in z medsebojno delitvijo dobrin. Ti dve načeli pa se na praktični ravni uresničujeta z ekonomijo delitve. Ekonomija delitve je celota modelov, pristopov in oblik organiziranja, ki zagotavljajo slehernemu prebivalcu planeta dostop do dobrin, ki mu omogočajo zadovoljevanje osnovnih potreb. Ekonomija delitve je pot v boljšo prihodnost človeštva in planeta. |
|