Zimski solsticij (običajno 21. decembra) je točka, ko je Sonce na severni polobli na najnižji točki. Zimski solsticij oziroma Sončev obrat zatorej označuje prehod iz teme v svetlobo. Dan se začne daljšati, noč krajšati; vedno več je luči in vedno manj teme. Morda ne po naključju je v tem času tudi božič, praznik Kristusovega rojstva oziroma v simboličnem smislu rojstvo luči, ljubezni, novega upanja.
Zato je v tem času, ki ga zaznamujeta dve leti pandemije, še kako pomembno, da govorimo o upanju, o izhodu z krize, o novem začetku. Marsikdo si želi povratka v predkrizno obdobje, torej v leto 2019. Pa je to res nekaj, kar bi si morali tako zelo želeti? Živeli smo potratno, sebično in netrajnostno ter tako pomagali vzdrževati družbo velikega bogastva in skrajne revščine ter sodelovali pri uničevanju okolja. Koronakriza nas je vendarle marsičesa naučila. Spoznali smo, da smo bolj povezani in soodvisni kot smo mislili doslej, da smo nenazadnje eno človeštvo. Probleme lahko rešujemo le skupaj, pa naj gre za zdravstvene, ekonomske, politične ali okoljske. Prav tako smo spoznali, da se lahko tudi čemu odpovemo, pa se bo svet še vedno vrtel naprej. Navsezadnje pa smo spoznali, da si lahko delimo dobrine in edino tako preživimo težke čase. V času zaprtja javnega življenja so številni prejemali pomoč ali univerzalni temeljni dohodek. Tudi mednarodna pobuda za delitev cepiv revnejšim državam COVAX je korak v pravo smer. Če bi tako pristopili še k delitvi osnovnih živil in drugih osnovnih dobrin, bi tako tlakovali pot v novo dobo medsebojne delitve in sodelovanja, kar bi bil začetek reševanja največjih svetovnih problemov - neenakosti, migracij, podnebnih sprememb itd. Zdaj torej, ko smo na pragu novega leta, ko se dnevi daljšajo, ko je več luči, se moramo usmeriti v prihodnost, ne pa za vsako ceno iskati poti nazaj. Lekcije, ki smo se jih naučili, naj nas vodijo naprej, tudi ko bo koronakrize konec, in to so:
Vse dobro v novem letu, v novi dobi človeštva. Ekonomija delitve je utemeljena na načelih medsebojne delitve, sodelovanja in pravičnosti. Medsebojna delitev pomeni, da vsakomur omogočimo zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb, kar je pogoj za blaginjo celotne družbe. Z medsebojno delitvijo šele zares izražamo našo skrb in odgovornost za druge ljudi, kajti vsakdo ima, prav tako kot mi sami, pravico do preživetja ter življenja v miru in blaginji. Medsebojna delitev seveda ni mogoča brez sodelovanja; sodelovanje na mednarodni ravni pa je izraz razumevanja enosti človeštva. Če torej medsebojno delimo dobrine, potem ravnamo pravično, udejanjamo pravilne človeške odnose in nenazadnje manifestiramo ljubezen do drugega na ravni ekonomskega področja naše družbene skupnosti.
Namen in bistvena naloga pomembnega družbenega področja, ki ga imenujemo ekonomija, je skrb za blaginjo vsakega posameznika in sleherne družbene skupnosti (družine, lokalne skupnosti, države in globalne skupnosti). Danes je ekonomija povsem napačno razumljena kot "umetnost" kopičenja bogastva oziroma pridobivanja koristi za posameznike, posamezna podjetja ali države, ne glede na posledice za celotno človeštvo in planetarno okolje. Temelj blaginje človeštva je zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb. Te potrebe so povezane s samim obstojem oziroma preživetjem slehernega posameznika in družbe kot celote. Osnovne človekove potrebe so enake za vse ljudi na planetu; to so potrebe po hrani, neoporečni vodi, oblačilih, prebivališču, zdravstvenem varstvu in izobraževanju. Šele ko so zadovoljene te potrebe, lahko razmišljamo tudi o potrebah, ki posamezniku omogočajo razvoj njegovih potencialov – da se izrazi bodisi na področju umetnosti, kreativnosti in inovativnosti, skrbi za druge, bodisi na področju politike, filozofije, religije, izobraževanja itd. O družbeni blaginji pa lahko govorimo, ko vsi pripadniki neke družbene skupnosti lahko trajno in nemoteno zadovoljujejo osnovne človekove potrebe, razvijajo svoje potenciale ter živijo v miru in zdravem okolju. Ključni cilj ekonomije je torej blaginja vseh ljudi in sleherne družbene skupnosti. Za zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb potrebujemo dobrine. Dobrine, kot izhaja že iz same besede, pomenijo nekaj dobrega – nekaj, kar je dobro in koristno za posameznika in za celotno človeško skupnost. Dobrine niso samo nekaj materialnega, temveč mednje štejemo tudi nematerialne dobrine, npr. delo, storitve. Vsaka aktivnost, ki jo opravimo za dobro drugih ljudi ali skupnosti, je torej dobrina, prav tako kot so hrana, voda, zdravila itd. Pomoč sosedu, starejšemu, delo v humanitarni organizaciji ali organizaciji za zaščito okolja so torej prav tako dobrine. Z ekonomijo delitve vsem ljudem lahko zagotovimo dobrine, ki jim omogočajo zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb; njen cilj pa je blaginja človeštva. Zato ekonomijo delitve vedno povezujemo s celoto – z enim človeštvom, ki si deli planet Zemljo, ki je dom človeštva. Dobrine je mogoče deliti na različne načine, ki jih bodisi že poznamo (z dajanjem, izmenjavo in souporabo dobrin; z darili; z oblikovanjem skupnih skladov itd.) ali pa na nove načine, o katerih šele začenjamo razmišljati. Na primer z univerzalnim temeljnim dohodkom ali z mednarodnim dogovorom o delitvi dobrin med državami; ali pa s kombinacijo različnih pristopov. Ekonomija delitve je osnovana na načelih medsebojne delitve, sodelovanja in pravičnosti. To so temeljna načela, na katerih so temeljile že prve človeške skupnosti, danes pa jih še kako dobro poznamo v družinah, do določene mere pa tudi v lokalnih in državnih skupnostih. Zdaj jih moramo postaviti za temelje ekonomije, še zlasti na mednarodni ravni. Ekonomija delitve je zato tudi izraz pravilnih človeških odnosov, saj je njena temeljna skrb blaginja človeštva. Danes pa predvsem ekonomsko področje deluje na osnovi izjemno destruktivne ideologije komercializacije. Komercializacija medčloveške oziroma družbene odnose utemeljuje na komercialnih (trgovskih) »načelih«, ki spodbujajo sebičnost, tekmovalnost in pohlep. Zato imamo danes tako veliko težav in konfliktov ter doživljamo postopen razkroj družbenih skupnosti. Komercializacija je nasprotje sodelovanja, pravičnosti, medsebojne delitve in človeškega dostojanstva. Danes si moramo, bolj kot za karkoli drugega, prizadevati za uveljavitev načel medsebojne delitve, sodelovanja in pravičnosti na vseh družbenih ravneh – v lokalni, državni in še zlasti na globalni ravni. V praksi pa se ti načeli udejanjata v okviru ekonomije delitve. Če zmaga komercializacija, bo človeštvo poraženo. Ekonomija delitve je ekonomija 21. stoletja. Je pot v boljši in pravičnejši svet, kjer ima vsakdo svoj prostor pod soncem. Ekonomija delitve je vedno povezana s celotnim človeštvom, zato jo Mohammed Mesbahi v publikaciji Resnična ekonomija delitve, inavguracija dobe srca opredeljuje takole: »Vsako dejanje, ki poskuša prispevati h končanju obsežnega trpljenja, izhajajočega iz skrajne revščine, je samo po sebi najčistejši izraz ekonomije delitve, ki se izraža preko srca, naše zrelosti in zdravega razuma, še posebej če se to dejanje osredotoča na prizadevanja, da bi prepričali naše politične predstavnike, naj se zavežejo h globalni delitvi dobrin.« Gre za najpomembnejši del ekonomije delitve – delitev dobrin na globalni ravni. V samem bistvu ekonomije delitve je končanje "obsežnega trpljenja, ki izhaja iz skrajne revščine", kar pomeni vsakemu človeku na planetu zagotoviti trajno zadovoljevanje osnovnih potreb. V dolgoročnem smislu pa je cilj in namen ekonomije delitve blaginja človeštva. Če torej poskušamo opredeliti ekonomijo delitve, bi lahko zapisali: Ekonomija delitve je skupni pojem za različne družbeno-ekonomske modele in organizacijske oblike na lokalni, državni in globalni ravni, ki vsakomur zagotavljajo enostaven in trajen dostop do dobrin, s katerimi lahko zadovoljuje osnovne človekove potrebe. Cilj ekonomije delitve pa je blaginja celotnega človeštva. Ekonomija delitve torej omogoča izpolnitev temeljnega namena družbenega področja, ki ga imenujemo ekonomija, to pa je blaginja celotne človeške skupnosti. Ključne značilnosti in prednosti ekonomije delitve so:
Načelo medsebojne delitve izhaja iz razumevanja, da smo vsi ljudje pripadniki ene človeške družine oziroma enega človeštva. Da bi zaživel v miru in blaginji ter v sozvočju z naravo, moramo sodelovati in si medsebojno deliti planetarne dobrine.
Ljudje resda pripadamo različnim narodom, smo državljani svetovnih držav, govorimo raznolike jezike; pripadamo različnim verskim, filozofskim in političnim prepričanjem; imamo barvite odtenke kože in tako naprej. A navkljub vsem razlikam smo najprej ljudje, pripadniki velike človeške družine - smo eno človeštvo. Planet in njegove dobrine niso last nikogar, a v resnici pripadajo vsem. Kot razumna bitja imamo na planetu poseben status in nalogo, to je: skrbeti in upravljati z okoljem in s planetarnimi dobrinami za dobro vseh ljudi, drugih bitij in planeta kot celote. Zato mora imeti vsak prebivalec dostop do osnovnih dobrin, ki mu omogočajo zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb. To pa lahko zagotovimo le s sodelovanjem in z medsebojno delitvijo dobrin. Ti dve načeli pa se na praktični ravni uresničujeta z ekonomijo delitve. Ekonomija delitve je celota modelov, pristopov in oblik organiziranja, ki zagotavljajo slehernemu prebivalcu planeta dostop do dobrin, ki mu omogočajo zadovoljevanje osnovnih potreb. Ekonomija delitve je pot v boljšo prihodnost človeštva in planeta. |
|