 Po drugi svetovni vojni se je človeštvo za trenutek zavedalo, da prihodnosti brez resničnega sodelovanja ne bo. Da bomo hitro spet zabredli v novo, še hujšo vojno. Organizacija združenih narodov je zrasla na pogorišču dotlej največje in najhujše vojne v človeški zgodovini. In ključne ideje, na katerih je ta častitljiva organizacija zgrajena so mir, pravičnost, sodelovanje, blaginja človeštva. Če verjamemo v te mogočne ideje, potem verjamemo v Združene narode. In verjamemo v enost človeštva. Da lahko živimo drug z drugim in drug poleg drugega, čeprav smo še tako različni.
Ustanovna listina Organizacije združenih narodov (OZN; krajše Združeni narodi, ZN) je bila podpisana 26. junija 1945 v San Franciscu, 24. oktobra istega leta pa je stopila v veljavo in s tem so Združeni narodi tudi uradno začeli z delovanjem. Že sama beseda "združeni" je ključnega pomena za razumevanje te organizacije. ZN danes združuje 195 držav (193 članic in dve državi opazovalki). Glavni moto organizacije je "skupaj oblikujmo našo prihodnost" (Shaping our future together). Ključni cilji Združenih narodov so zajeti v 1. členu njene Ustanovne listine, ki jih na kratko lahko povzamemo kot:
Tem ciljem so Združeni narodi v zadnjem času dodali še zaščito globalnega okolja (še zlasti z zavezujočim Podnebnim sporazumom, ki je bil leta 2015 sprejet v Parizu), kajti tega problema leta 1945, ko je bila Listina sprejeta še ni bilo. Zaščita zemeljskega ozračja, pitne vode, oceanov in rek, gozdov, obdelovalne zemlje; usklajevanje globalne varnostne politike; nadzor nad globalnimi finančnimi in kapitalskimi tokovi ter koordinacija pravičnejše porazdelitve skupnih dobrin človeštva morajo postati temeljne naloge OZN. Na teh ključnih področjih za normalni razvoj človeštva in planeta je potrebno uvesti skupno zakonodajo ter skrbeti za njeno izvajanje. Države bodo še naprej ostale politično, ekonomsko in kulturno samostojne, vendar bodo morale v primerih, ko gre za interese celotnega človeštva in celotnega planeta upoštevati konvencije, deklaracije, zakonodajo in priporočila OZN. OZN mora postati glavni prostor za razprave (forum), v katerih bodo sodelovale vse države sveta ter krovna organizacija, preko katere se bo lahko ukrepalo na področjih, ki so v interesu vseh prebivalcev sveta, ne pa, da bi ta organizacija postala nekakšna svetovna super-vlada ali super-država. Današnja OZN je na pravi poti, da resnično postane takšna organizacija, vendar zato potrebuje številne reforme. Težišče vpliva v OZN se mora prenesti iz Varnostnega sveta, ki ga zaenkrat še vedno obvladuje predvsem pet stalnih članic, k večjemu vplivu Generalne skupščine OZN, kjer so zastopane vse svetovne države. Na področjih globalne varnosti in varovanja človekovih pravic igra OZN že danes relativno pomembno vlogo, v prihodnosti pa bi morala OZN igrati mnogo večjo vlogo tudi na globalnem ekonomskem področju, pri čemer bi šlo za odgovornosti kakršne so: zadovoljevanje potreb vseh ljudi ter trajnostni razvoj človeške družbe in planeta kot celote. Glavne naloge v tej smeri bi lahko združili v naslednje tri sklope:
OZN mora torej prevzeti svojo globalno vlogo na področjih, kjer so posamezne države skorajda povsem nemočne.  "Eden temeljnih problemov, s katerimi se sooča človeštvo, je problem so-delovanja. Kaj pomeni beseda “so-delovati”? So-delovati pomeni delati stvari skupaj, graditi skupaj, čutiti skupaj, imeti nekaj skupnega, tako da lahko svobodno delujemo skupaj."
"Sodelovanje je radost biti in delovati skupaj – ne nujno tudi delati. Ali to razumete? Otroci imajo naravni občutek za skupno bivanje in delovanje. Niste tega opazili? Sodelujejo pri vsem. Ne pojavi se vprašanje razumevanja ali nerazumevanja, nagrade ali kazni, preprosto želijo pomagati. Njihovo sodelovanje je instinktivno, povezano je z radostjo skupnega bivanja in delanja." "Pomembno je torej, da v samem sebi razvijemo duh sodelovanja, občutek radosti, brez vsake misli na nagrado ali kazen. Tak duh je v večini mladih ljudi, če ga njihovi starši ne pokvarijo.” (J. Krishnamurti) Ko danes govorimo o sodelovanju, pogosto držimo figo v žepu. Če že sodelujemo na političnem ali kulturnem področju, pa zagotovo brez kakršnegakoli usmiljenja tekmujemo na ekonomskem (gospodarskem) področju. Temu potem moderno rečemo konkurenčnost, ki da je dobra, saj naj bi spodbujala razvoj. Ko politiki in ekonomisti danes govorijo o razvoju, v resnici mislijo na vse višje dobičke bodisi države bodisi bogatih posameznikov in družbenih elit. Ne zanimajo jih blaginja, srečnost in zadovoljstvo vseh ljudi v državi, kaj šele na planetu, ampak izključno kolikšno bo v denarju izraženo skupno bogastvo države. Pri tem jih ne zanima, kako je skupno proizvedeno bogastvo neke države (bruto domači proizvod) porazdeljeno, temveč samo, koliko ga je skupaj in koliko ga je povprečno “na glavo” posameznika. Za povprečjem pa se skrivajo ogromne razlike, frustriranost depreviligiranih skupin, revščina in celo lakota. Človeški razvoj pa je v resnici razvoj kvalitete bivanja vsakega posameznika, razvoj medsebojnih odnosov v človeški skupnosti (družinski, lokalni, državni, globalni) in razvoj zavedanja o sebi in svetu. Čeprav gre za nemerljive “količine” to še ne pomeni, da se jih ne da opaziti ali zaznati. Razvoj v svetu, kjer nas je zdaj [leta 2022] že skoraj 8 milijard, ni (več) mogoč z neusmiljeno tekmo za preostale svetovne vire in druge skupne dobrine. Tekmovanje (konkurenčnost) povzroča nepravičnost, ki vodi v spore, konflikte in vojne. Namesto tekmovanja za dobrine, bi se lahko dogovorili za njihovo pravičnejšo porazdelitev. Je to tako težko? Sodelovanje in tekmovanje ne sodita skupaj: ali sodelujemo ali tekmujemo, vmesna pot ni mogoča. Če bi danes posamezniki, skupine in narodi resnično sodelovali med seboj, potem svet ne bi bil tako neprijazen prostor kot je danes. Sodelovanje je eden od temeljev drugačnih medsebojnih odnosov med posamezniki, skupinami in narodi. Je temelj bolj pravične delitve dobrin. Je temelj ekonomije delitve. Sodelovanje na globalni ravni Problemi človeštva - podnebne spremembe, migracije, vojne, onesnaženje okolja, lakota in revščina - so rešljivi, a le če se jih lotimo skupaj. Vemo, da je podnebno krizo mogoče rešiti samo na globalni ravni. Zračne mase in delci ogljikovega dioksida ne poznajo državnih meja. Kaj pa skrajna revščina? Jo res lahko zamejimo na posamezne države in regije? Če tega velikanskega moralnega, ekonomskega in družbenega problema ne bomo reševali na globalni ravni, skupaj, potem bo naša prihodnost kaj klavrna. Zato moramo deliti dobrine in za to potrebujemo sodelovanje. Medsebojna delitev in sodelovanje gresta vedno z roko v roki. Vir: Jiddu Krišnamurti: So-delovanje. Share Slovenija, Kranj.  Beseda dobrina že sama po sebi pove, da gre za nekaj dobrega. V tem smislu lahko za dobro oziroma za dobrino štejemo vse, kar je povezano z zadovoljevanjem osnovnih človekovih potreb in v širšem smislu z blaginjo človeštva. Z dobrinami, ki omogočajo zadovoljevanje človekovih osnovnih potreb in blaginjo človeštva, pa je povezanih še cela vrsta drugih dobrin.
Za pridobivanje oziroma pridelavo hrane npr. potrebujemo zemljo, semena in vodne vire; potrebujemo pa tudi transport in komunikacijska sredstva ter poti za distribucijo hrane itd. Prav tako so z blaginjo in sploh s prihodnostjo človeštva neobhodno povezani kakovost ozračja ter zdravje gozdov in oceanov, zato jih moramo v vsakem primeru šteti med skupne dobrine človeštva. Prav tako si prihodnosti ne moremo več predstavljati brez svetovnega spleta, ki nas povezuje in omogoča pretok informacij, znanja, kulture itd. Ker je z vsemi temi dobrinami povezana blaginja človeštva, jih lahko opredelimo kot skupne dobrine človeštva. Te dobrine niso samo materialna predmetnost, kot so voda, stanovanje, oblačila, temveč mednje štejemo tudi storitve oziroma človeške dejavnosti. Če so namenjene zadovoljevanju osnovnih človekovih potreb, jih štejemo med skupne dobrine človeštva. Današnji ekonomski sistem promovira in spodbuja privatizacijo in komercializacijo vsega, tudi ključnih dobrin za zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb. Voda, osnovna prehranska živila in življenjsko pomembna zdravila so npr. dobrine, do katerih bi moral imeti nemoten dostop vsak Zemljan; prav tako do stanovanja, oblačil in izobraževanja. Pa še zdaleč ni tako. Temeljna naloga ekonomije je vsakomur na Zemlji zagotoviti dostop do dobrin, ki omogočajo zadovoljevanje (vsaj) njegovih osnovnih potreb. Zato v središču ekonomskega sistema ne sme biti denar in vse, kar je z njim povezano, temveč dobrine. Denar je lahko zgolj pripomoček za lažjo izmenjavo in pravičnejšo distribucijo dobrin, ne pa končni cilj vseh ekonomskih aktivnosti. Da pa bi vsi ljudje imeli dostop do dobrin, moramo ekonomski sistem preobraziti v smeri pravičnejše delitve teh dobrin. Prav to pa je samo bistvo ekonomije delitve, ki v središče postavlja ljudi in njihove (osnovne) potrebe ter dobrine, s katerimi je te potrebe mogoče zadovoljiti. To so skupne dobrine človeštva, ki so:
Človeštvo je skrbnik teh dobrin, kar pomeni, da mora z njimi ravnati modro in skrbno, v dobro vseh Zemljanov in na način, ki omogoča ohranitev občutljivega okoljskega ravnovesja. Ekonomija delitve pa je način, kako skupne dobrine človeštva pravično porazdeliti med vse Zemljane.  Če želimo skupno prihodnost, da bo sleherni Zemljan živel v blaginji, miru in v primernem naravnem okolju, je ključnega pomena razumevanje koncepta enosti človeštva. Kajti če bomo še naprej stopali po poti ločevanja, sebičnosti, tekmovalnosti, izkoriščanja, premoči, bo naša prihodnost kaj klavrna, če sploh bo. Kaj je enost človeštva in zakaj je tako zelo pomembno, da jo razumemo in tudi živimo?
Ljudje smo družbena in družabna bitja, zato vselej pripadamo neki skupnosti. Ne samo zaradi lažjega življenja v materialnem oziroma ekonomskem smislu, pripadnost skupnosti ali skupini nam prinaša tudi druge "darove" – čustvene, kulturne, duhovne itd. Vsakdo se zato lahko po liniji najmanjšega odpora identificira z družino ali s prijateljsko, šolsko, lokalno, politično, versko ali drugo skupnostjo. Tudi pripadnost veliki skupnosti – državi ali še širši skupnosti (npr. Evropi) − je danes skorajda nekaj samoumevnega. Potem pa nenadoma sledi "rez" – le redki ljudje so namreč danes zmožni razmišljati o človeštvu kot o celoviti skupnosti, kot o "veliki človeški družini" oziroma o enosti človeštva. A danes vendarle vemo, da smo v genetskem smislu in po svojem izvoru dejansko pripadniki ene družine ali v znanstvenem jeziku: podvrsta Homo sapiens sapiens, iz vrste Homo sapiens, rodu Homo (človek). S komerkoli na Zemlji smo si v genetskem smislu 99,5-odstotno podobni; vsega 3000 generacij oziroma 100.000 let v preteklosti pa smo imeli vsi ljudje skupne prednike. Dejstvo je tudi, da smo si različni. Vendar so te razlike predvsem jezikovne, kulturne, svetovnonazorske, politične itd. Razlike so pogojene predvsem z značilnostmi okolja, v katerem se rodimo. Ker smo se v preteklosti razvijali precej ločeno, so se razlike med nami povečevale. Danes pa, v času interneta, globalne trgovine in turizma ter enostavno dostopnih transportnih sredstev, postajamo vse bolj povezani in ugotavljamo, da smo si vendarle – zelo podobni. Globalizacija, ki jo tako radi kritiziramo, ima sicer res precej temnih strani (npr. pretirana moč globalnih korporacij in najvplivnejših svetovnih držav), a je hkrati tudi proces povezovanja, odkrivanja naše soodvisnosti, krepitve sodelovanja in povezovanja v eno globalno skupnost. Kar pa ne pomeni, da moramo pri tem zavreči svoje kulturne, jezikovne in druge identitete. Enost človeštva torej najprej pomeni prepoznavanje človeštva kot soodvisne in povezane skupnosti, ki ima skupne cilje. Ključni cilji človeštva so blaginja vseh ljudi, zdravo planetarno okolje in mir; te cilje smo zapisali v številnih mednarodnih dokumentih in pogodbah (npr. v Splošni deklaraciji človekovih pravic, Pariškem sporazumu o podnebnih spremembah, ciljih trajnostnega razvoja itd.). Ti cilji so torej tisto, na čemer moramo graditi prihodnost človeštva. Vseeno je torej, katere rase smo, kateremu narodu ali državi pripadamo, kakšna je naša veroizpoved, politično ali drugo prepričanje (razen če ni uperjeno proti drugim ljudem), kajti smo enakovredni in enakopravni pripadniki človeštva, povezani s skupnim domom – planetom Zemlja – in našimi skupnimi cilji. Če to zares razumemo in sprejmemo, potem vemo, kaj je enost človeštva, ki jo v dobršni meri odseva 1. člen Splošne deklaracije človekovih pravic: "Vsi ljudje se rodijo svobodni in imajo enako dostojanstvo in enake pravice. Obdarjeni so z razumom in vestjo in bi morali ravnati drug z drugim kakor bratje." Ravnati drug z drugim kakor bratje (pojem bratstva seveda ne izključuje žensk), pomeni ravnati z vsemi drugimi ljudmi kot s svojimi družinskimi člani, kar vsi ljudje pravzaprav tudi smo. Potem je tudi samoumevno, da z njimi delimo svoje dobrine, ki tako ali tako pripadajo vsem Zemljanom. Le zakaj bi pripadale samo nekaterim? Potem tudi razumemo, da je ekonomija delitve način, kako lahko slehernemu Zemljanu zagotovimo zdravje in blaginjo, kot pravi 25. člen Splošne deklaracije človekovih pravic. Razumevanje enosti človeštva je zato prvi korak, da bomo lahko zaživeli kot sodelujoča globalna skupnost, ki z medsebojno delitvijo dobrin nikogar ne pusti na cedilu in ne pusti, da bi kdorkoli trpel ali umiral zaradi pomanjkanja najosnovnejših dobrin. Človeštvo je ENO. Vir: EKONOMIJA DELITVE, uresničitev 25. člena v 21. stoletju  Na lokalni ravni je ekonomija delitve pravzaprav "doma". V manjših skupnostih so že stoletja prisotne različne oblike ekonomije delitve, ki danes doživljajo pravi razcvet. Knjižnice, društva, zadruge, sosedske skupnosti so že poznane oblike združevanja dela in virov za skupno dobro celotne skupnosti. Tem že poznanim oblikam pa se pridružujejo nove oblike, ki izkoriščajo nove informacijsko-komunikacijske tehnologije, tako imenovane delitvene platforme in družbena omrežja. Večja mesta danes uvajajo številne oblike ekonomije delitve. Še posebej razširjena je delitev koles; ponekod tudi avtomobilov, še zlasti električnih; odpirajo se knjižnice reči, skupnosti organizirajo sejme izmenjave oblačil, hišnih pripomočkov, semen in še marsičesa. Mogoče je deliti tudi prostore (pisarne, stanovanja, prostore za druženje in skupno ustvarjanje itd.). Tudi na področju storitev obstajajo številne oblike, kjer ljudje drug z drugim delijo svoje znanje in spretnosti (inštrukcije, manjša popravila itd.). Pri tem pa je treba opozoriti na problem vseprisotne komercializacije, ki številne dobre prakse, ki zaživijo v lokalnih skupnostih, spremenijo v tako imenovane tržne priložnosti oziroma jih komercializirajo. S tem pa dobre pobude, ki povezujejo ljudi in spodbujajo medsebojno pomoč in delitev dobrin, postanejo zgolj plačljive dejavnosti. Na lokalni ravni ekonomija delitve postaja vse bolj razširjen ekonomski model, ki vključuje zelo različne akterje: posameznike, društva, šole, podjetja, vodstva lokalnih skupnosti in številne druge institucije. Še posebej v večjih mestih se zavedajo, da se bodo brez delitve virov (transportnih sredstev, prostora, različnih pripomočkov, življenjskih potrebščin itd.) dobesedno zadušili v smogu, prometu, prenatrpanosti, smeteh. A saj ni nič drugače na državni in na globalni ravni. Zato lahko vnovič poudarimo: ekonomija delitve je ekonomija 21. stoletja in boljše prihodnosti človeštva. Več primerov delitve na lokalni ravni je opisanih v knjigi in v magistrski nalogi: Ekonomija delitve, pot do pravične in trajnostne družbe Inovativni podjetniški modeli ekonomije delitve v Sloveniji  “Približuje se novo stoletje in z njim obeti za novo civilizacijo. Mar ne bi začeli s polaganjem temeljev za novo skupnost z razumnimi odnosi med vsemi ljudmi in državami ter izgradili svet, v katerem bi prevladale medsebojna delitev dobrin, pravičnost, svoboda in mir.” (Willy Brandt, 1983) Willy Brandt (1913 - 1992), ki so ga poimenovali tudi nemški Kennedy, je bil izjemen politik. V obdobju 1969 do 1974 je bil nemški kancler, prej pa zunanji minister in župan Zahodnega Berlina. Leta 1971 je za svojo miroljubno politiko do takratnega vzhodnega bloka prejel Nobelovo nagrado za mir. Njegova vizija je bila “mir, sodelovanje in spoštovanje različnosti”. (Wikipedija) Leta 1977 je Willy Brandt oblikoval Neodvisno komisijo za razvojne zadeve (Independent Commission on International Development Issues) ali krajše Brandtovo komisijo, ki je vključevala ugledne člane iz različnih delov sveta ter iz različnih politično-ekonomskih sistemov. Leta 1980 je nastalo poročilo “Sever-Jug: Program za preživetje” in tri leta kasneje “Splošna kriza: Sodelovanje severa in juga za obnovo sveta” (povzetek teh dveh dokumentov, ki se skrajšano imenuje Brandtovo poročilo je objavila britanska nevladna organizacija STWR - The Brandt Report: A Summary). Že iz naslova obeh dokumentov je razvidno, da je sodelovanje ključnega pomena za našo prihodnost, celo za naše skupno preživetje. Še zlasti pomembno je sodelovanje med globalnim Severom in Jugom oziroma med razvitimi in manj razvitimi državami. Na žalost so priporočila Brandtove komisije obležala v predalu in svet je po letu 1980 stopil na pot še večje sebičnosti in tekmovanja, kar nas je pripeljalo v še globljo krizo, kot je bila v času, ko je nastajalo Brandtovo poročilo. Leta 2002 je James Quilligan v publikaciji “Brandtova enačba: načrt 21. stoletja za novo globalno ekonomijo” (The Brandt Equation: 21st Century Blueprint for the New Global Economy) poskušal oživiti priporočila Brandtove komisije za trajnostno globalno ekonomijo: “V obsežni seriji ukrepov, ki so bili naslovljeni na globalno javnost, vlade in mednarodne agencije, je Brandtovo poročilo pozvalo k obsežnemu prestrukturiranju globalne ekonomije, skupaj z novim pristopom k problemom razvoja, ki vključuje urgenten program za končanje revščine v državah v razvoju.” Brandtovo poročilo je izjemen dokument, s katerim so najuglednejše osebnosti takratnega časa poskušale spremeniti temelje globalne politike, ki je povzročala velike razlike med bogatimi in revnimi. Danes so se razmere še zaostrile, saj se prepad med peščico najbogatejših in revno večino le še povečuje. Te velikanske razlike predstavljajo trajen vir vsakovrstnih konfliktov. “Ne glede na razlike, pa naj bodo še tako globoke, med Severom in Jugom obstaja vzajemnost interesov. Usoda obeh je tesno povezana. Iskanje rešitev ni dejanje dobrote, temveč pogoj vzajemnega preživetja,” je zapisano v Brandtovem poročilu. Odvisni smo drug od drugega, nenazadnje bodo tudi najbogatejši prizadeti, če uničimo temelje družbe, ki so vedno osnovani na solidarnosti. “Samo v duhu solidarnosti, ki temelji na spoštovanju posameznikovega in skupnega dobrega, je mogoče doseči rešitve, ki jih potrebujemo,” piše v poročilu. Ekonomski sistem, ki temelji na neprestani gospodarski rasti med drugim uničuje naše najdragocenejše skupno dobro - okolje. Enostranske rešitve nikoli ne bodo vodile k reševanju globalnih problemov. Uničeno podnebje bo uničeno za vse, tudi če bo posamezna država “stoodstotno zelena”. Zrak ne pozna meja, prav tako najrevnejših ne bo ustavila nobena ograja. "Vem, da bo teza o enotnem svetu, o globalnosti problemov in medsebojni odvisnosti območij zavrnjena kot 'mit' – tako na Zahodu kot na Vzhodu, pa tudi v deželah v razvoju. Argumente sem pregledal z vso samokritičnostjo in svoje teze ne morem ovreči. Toliko bolj pa se mi dozdeva, da je marsikateri ugovor nastal iz odpora, da bi premagali ukoreninjene predstave, egocentrične tendence, ali tudi samo kot obrambni protagonizem dnevne politike." (Willy Brandt – vseživljenjski boj z "organizirano blaznostjo") Danes, ko se je splošna kriza - ekonomska, družbena, okoljska - še zaostrila, bi bilo prav, da ponovno premislimo o priporočilih Brandtove komisije. Temeljne poudarke lahko strnemo v nekaj besed:
Na teh temeljih lahko izgradimo nov svet. Slika: Brandt Report, Wikpedia Vir: Brandt za 21. stoletje  “Gospodje, moram vam povedati, da je situacija v svetu zelo resna. To bi moralo biti jasno vsem inteligentnim ljudem. Težava je v tem, da je problem tako zelo kompleksen in da so številna dejstva, ki so bila predstavljena javnosti prek tiska in radia za povprečnega človeka preveč zahtevna, da bi lahko jasno ocenil situacijo. Ljudje te države so oddaljeni od prizadetih predelov planeta, zato jim je težko razumeti stanje in reakcije dolgo trpečih ljudi ter reakcije njihovih vlad v povezavi z našimi prizadevanji za promocijo miru v svetu.” To so besede ameriškega državnega sekretarja, generala Georgea Marshalla, ki jih je izrekel v svojem znamenitem govoru na Harvardski univerzi, 5. junija 1947. Po drugi svetovni vojni so ZDA pod njegovim vodstvom, za kar je kasneje prejel Nobelovo nagrado za mir (1953), izvedle izjemno človekoljubno dejanje: celotni evropski regiji so pomagale s 13 milijardami ameriških dolarjev (kar ustreza približno 114 milijardam dolarjev v letu 2020) predvsem v hrani, opremi in drugih izdelkih potrebnih za okrevanje od vojne porušene in izčrpane Evrope. Ne glede na to, da so Američani morda imeli politično in ekonomsko računico, je bilo to dejanje brez primerjave v zgodovini - nikoli dotlej in nikoli kasneje ni nobena država tako velikodušno pomagala drugim državam v hudi stiski. Brez pomoči, ki so jo poimenovali kar Marshallov načrt, bi se Evropa verjetno še desetletja po 2. svetovni vojni borila z revščino, konflikti, brezposelnostjo in z milijoni beguncev. Tako pa se je gospodarsko in socialno skorajda popolnoma uničena Evropa v vsega nekaj letih opomogla in se pričela hitro razvijati. George Marshall je v prej omenjenem govoru na Harvardu, s katerim je oznanil začetek obsežne pomoči Evropi, poudaril velik pomen ekonomskega zdravja za politično stabilnost in mir v svetu: “Logično je, da morajo ZDA storiti vse, da bi pripomogle k vrnitvi v normalno ekonomsko zdravje sveta, brez katerega ne more biti niti politične stabilnosti niti miru. Naša politika ni usmerjena proti nobeni državi ali doktrini, ampak proti lakoti, revščini, obupu in kaosu. Njen namen mora biti usmerjen v oživitev ekonomije v svetu na način, ki bo vzpostavil takšne politične in ekonomske pogoje, ki bodo omogočili obstoj svobodnih institucij.” Leta 1980 je Jean-Jacques Servan-Schreiber v knjigi Svetovni izziv (Globus Zagreb, 1981) zapisal, da to, kar so bile ZDA konec 2. svetovne vojne za razrušeni industrijski svet (predvsem Evropo in Japonsko), bi moral biti danes celotni razviti svet za države v razvoju. Če so ZDA same kmalu po II. svetovni vojni zmogle pomagati Evropi, bi najrazvitejše države danes s skupnimi močmi lahko v kratkem času odpravile svetovno lakoto in skrajno revščino. Da, danes potrebujemo nov Marshallov načrt! Če novi Marshallov načrt povežemo še s predlogi Brandtove komisije (glej prispevek Brandt za 21. stoletje), potem dobimo ključ za reševanje sveta: najprej hitra pomoč obubožanim svetovnim državam in regijam (novi Marshallov načrt) in potem preobrazba svetovnega ekonomskega sistema po priporočilih Brandtove komisije na temeljih medsebojne delitve, solidarnosti in sodelovanja. Velja omeniti besede, ki so bile leta 1948 zapisane v članku Marshallov načrt in Slovenci (Demokracija, 3. december 1948): “Marshallov načrt, kakor je zamišljen, bi lahko v resnici imenovali blagoslov za male evropske narode in države, ki so v drugi svetovni vojni toliko trpele. Brez njega bi ti narodi in te države nikdar ne dobile tolikšne pomoči za svojo obnovo in gospodarski dvig, kakršne so deležne zdaj.” Ljudje danes ne trpijo samo v državah, v katerih potekajo prave vojne, temveč tudi v državah, ki jih je prizadela ekonomska vojna s strani najrazvitejših držav, katere posledice niso nič manjše, kot so posledice “običajne vojne”. O tem je je že pred skoraj stoletjem indijski državnik Gandhi povedal naslednje: “Oboroženi konflikti med državami so strašljivi. Toda ekonomska vojna ni nič boljša kot oborožen konflikt, ki je podoben kirurškemu posegu. Ekonomska vojna je podaljšanje mučenja. Njeno opustošenje ni nič manj strašno od tistega, ki se običajno opisuje v literaturi o vojnah. O ekonomski vojni sploh ne razmišljamo, ker smo navajeni na njene smrtonosne posledice.” (Non-Violence: The Greatest Force, 1926) Trpljenje, revščina, lakota in pomanjkanje je enako strašno v običajni in v ekonomski vojni. Pomagati moramo vsem ljudem in v temeljih spremeniti globalni ekonomski sistem. Če ne bomo pomagali vsem ljudem, se bodo razmere samo še poslabšale - še več bo lakote, revščine in zato bo še več ljudi zapustilo svoje domove. Spomnimo se besed Georgea Marshalla Američanom in jih prestavimo v naše kraje: “Ljudje te države so oddaljeni od prizadetih predelov planeta, zato jim je težko razumeti stanje in reakcije dolgo trpečih ljudi...” Bodimo velikodušni, tako kot so bili nekoč drugi velikodušni z nami. Slika: George C. Marshall, Wikipedia Vir: Marshallov načrt za 21. stoletje  Vsak človek ima enake osnovne potrebe, ki so povezane so z našim fizičnim telesom, da lahko raste, se razvija in vzdržuje življenjske procese. Potrebujemo hrano in vodo, oblačila in stanovanje. Poleg teh pa za življenje v kompleksnem družbenem okolju potrebujemo še zdravstveno in socialno varstvo ter izobraževanje. S temi osnovnimi človeškimi potrebami je povezana cela vrsta izdelkov in storitev, za katere je "odgovorna" ekonomija. Na prvo mesto tega pomembnega družbenega (pod)sistema bi morali postaviti skrb za zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb vseh ljudi na planetu Zemlja. Za to pa potrebujemo medsebojno delitev in sodelovanje. Osnovne človekove potrebe so povezane predvsem z našim fizičnim telesom, ki za rast, razvoj in vzdrževanje življenjskih procesov potrebuje določene snovi in pogoje. Pravzaprav ima vsako živo bitje osnovne potrebe; rastline npr. potrebujejo sončno svetlobo (energijo), vodo, ogljikov dioksid in določene mineralne snovi. Živali potrebujejo hrano (ki je prav tako energija v različnih oblikah), vodo, zrak, skrivališče oziroma prebivališče, bolj razvite pa tudi osnovne lekcije iz preživetja: kako uloviti hrano in si najti primerno skrivališče. Pri človeku so osnovne potrebe še kompleksnejše; poleg hrane, vode, zraka, bivališča in osnovnih lekcij preživetja potrebujemo tudi oblačila (ki nas ščitijo pred pretirano izgubo energije). Ker pa so naša telesa šibkejša in slabše prilagojena okolju, kot so telesa živali, in ker živimo v kompleksnejšem družbenem okolju, potrebujemo tudi zdravstveno in socialno varstvo. Poleg tega potrebujemo tudi izobraževanje, saj živimo v družbenem okolju, ki zahteva veliko več kot zgolj osnovne lekcije iz preživetja. Zadovoljevanje osnovnih potreb je temeljna ekonomska naloga slehernega živega bitja: "kako si zagotoviti dobrine, ki omogočajo zadovoljevanje osnovnih telesnih potreb?" Posredno ali neposredno so dobrine le različne oblike energije, ki jo telo potrebuje za rast, razvoj in vzdrževanje življenjskih procesov (o energiji govorimo, ker vemo, da je tudi materija le oblika energije). Če torej povzamemo, lahko rečemo, da ima sleherni človek na Zemlji naslednje osnovne potrebe:
Možnost zadovoljevanja osnovnih potreb je torej osnovna pravica slehernega Zemljana, ki je zapisana v 25. členu Splošne deklaracije človekovih pravic. Zato mora biti prva in najpomembnejša ekonomska prioriteta zadovoljevanje osnovnih potreb vseh ljudi na planetu! Na tem temelju pa lahko dosežemo pravi cilj delovanja ekonomskega sistema, to je blaginjo človeštva. Blaginjo človeštva lahko opredelimo kot stanje, ko vsak Zemljan lahko nemoteno zadovoljuje svoje osnovne potrebe, hkrati pa živi v zdravem in mirnem okolju, ki mu omogoča razvoj vseh njegovih potencialov. To pomeni, da se lahko izraža na področjih, ki so skladna z njegovimi zmožnostmi in željami, npr. na področju kulture, športa, socialnih aktivnosti, ekologije, filozofije, pedagogike itd. Blaginja človeštva ne pomeni, da imamo vsi ljudje enako premoženje, enake dobrine in enake aktivnosti. Pomeni pa, da imamo možnost nemoteno zadovoljevati osnovne potrebe in dostopati do tistih dobrin in storitev, ki nam omogočajo razvoj naših potencialov. O blaginji človeštva ne moremo govoriti, dokler kdorkoli na planetu Zemlja trpi za pomanjkanjem osnovnih dobrin, npr. hrane, neoporečne vode in zdravil. Vir: EKONOMIJA DELITVE, uresničitev 25. člena v 21. stoletju  Ko govorimo o današnjem svetu, bi lahko kaj hitro rekli, da gre vse narobe. Revščina, lakota, vojaški in družbeni konflikti, podnebne spremembe, onesnaženje okolja, migracije - vse to nas navdaja z negotovostjo in strahom pred prihodnostjo. Vsi ti problemi so zahtevni, kompleksni in tudi nevarni.
Po drugi strani pa imamo veliko znanja, odlične tehnologije, dovolj osnovnih dobrin in finančnih sredstev, da vse te nakopičene probleme rešimo. Ne samo podnebne spremembe, ki se jih vsaj deloma uspešno lotevamo na globalni ravni, vsi našteti problemi zahtevajo takšen odziv. Vsi ti problemi so (še) rešljivi, a od nas zahtevajo sodelovanje in medsebojno delitev. Predvsem pa delovanje. Na Zemlji, kjer nas danes (2022) živi 7,9 milijarde, je več kot 800 milijonov ljudi lačnih, približno 3 milijarde ljudi pa se sooča s prehransko negotovostjo oziroma neustrezno prehrano. Hkrati pa vemo, da pridelamo dovolj hrane za zadovoljevanje osnovnih potreb vseh Zemljanov (po nekaterih podatkih kar za 10 milijard ljudi), a jo hkrati zaradi pretiranega potrošništva dela svetovnega prebivalstva in nespametnega ravnanja veliko tudi zavržemo. Ni torej potrebe, da bi še povečevali proizvodnjo hrane ter tako še zaostrili okoljsko in podnebno krizo. Moramo pa spremeniti vzorce in mehanizme distribucije (porazdelitve) ter ravnanje s hrano. Danes za distribucijo hrane "skrbijo" svetovni trgi, ki pa delujejo predvsem v interesu čim višjega dobička ne pa dostopnosti hrane za vse. Kajti hrana zadovoljuje najbolj osnovno človekovo potrebo, od katere je odvisna ne samo blaginja, pač pa tudi preživetje človeka. Hrana na osnovni ravni ne more biti tržna dobrina, temveč pravica vsakogar. Omenili smo samo problematiko hrane, zraven pa moramo prišteti še druge osnovne dobrine in storitve, ki omogočajo zadovoljevanje osnovnih človeških potreb - pitno vodo, oblačila, stanovanja, zdravstveno varstvo, izobraževanje itd. Po eni strani smo torej lahko optimistični, saj imamo dovolj dobrin, dobre tehnologije in zadostno infrastrukturo, da rešimo največje probleme sveta, med katerimi izstopata lakota in skrajna revščina, ki generirata številne druge težave človeštva kot so migrantska kriza, družbeni konflikti in tudi okoljski problemi. Vendar moramo nujno narediti nekaj ključnih sprememb, še zlasti na ekonomskem področju. Dobrine za zadovoljevanje osnovnih človeških potreb moramo postaviti na prvo mesto v ekonomskem sistemu tako posameznih držav kot tudi globalne skupnosti in vsakomur zagotoviti dostop do teh dobrin. To pa lahko storimo samo v okviru ekonomije delitve.  Ko govorimo o ekonomiji delitve na ravni države, lahko do neke mere govorimo o socialni državi. Socialna država združuje vire svojih državljanov, podjetij in drugih institucij (predvsem v obliki davkov in drugih prispevkov) ter jih uporablja za dobro vseh državljanov oziroma celotne skupnosti. Tako deluje po načelih sodelovanja in medsebojne delitve. Javno šolstvo, zdravstvo in socialno varstvo, javna uprava, vlaganja v infrastrukturo; socialna stanovanja ali financiranje stanovanj za mlade, zaščita okolja in še marsikaj drugega za skupno dobro vseh državljanov se financira iz tega skupnega sklada. Danes seveda le redke države zares delujejo po teh načelih.
V času hitrih družbenih, ekonomskih in tehnoloških sprememb moramo razmisliti o novih oblikah ekonomije delitve na državni ravni, saj tako imenovana socialna država težko sledi hitrim družbenim in ekonomskim spremembam. Razmišljanja o univerzalnem temeljnem dohodku (UTD) in univerzalnih temeljnih storitvah (UTS) so morda korak naprej v smeri pravične delitve dobrin na ravni države. UTD je že dlje časa prisotna ideja, v nekaterih okoljih pa že tudi uspešno preizkušena. Bistvo tega predloga je, da bi sleherni državljan brezpogojno in ne glede na druge prihodke prejemal določen denarni znesek, ki bi mu omogočal zadovoljevanje osnovnih potreb. UTS pa temeljijo na univerzalnem dostopu do storitev, kot sta zdravstveno varstvo in izobraževanje, pa tudi dostopu do stanovanj, hrane in vode. V nekem smislu je UTS celo primernejši od UTD, saj je prejet denar lahko podvržen inflaciji, porabi za škodljive ali špekulativne namene (alkohol, doga, igre na srečo); medtem ko univerzalne temeljne storitve (UTS) omogočajo stalen dostop do storitev (in dobrin) za zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb. Morda pa bi bilo smiselno razmisliti tudi o kombinaciji UTD in UTS, s čimer bi vsakomur zagotovili, da na dostojanstven način lahko zadovoljuje svoje osnovne potrebe. V primerih, ko tega bremena ne zmorejo posamezne države, bi bil seveda vedno na voljo mehanizem globalne delitve dobrin, ki bi vselej zagotavljal dostop do najosnovnejših dobrin za vsakega prebivalca Zemlje. Velja omeniti, da so v času koronakrize številne države, predvsem razvite, vsaj začasno uvedle UTD in tako mnogim omogočile, da so lažje prebrodil krizne razmere. Ta začasni ukrep pa nam je pokazal, da je UTD mogoč in da rešuje številne družbene in ekonomske probleme. V prihajajoči dobi, kjer bodo številna delovna mesta prevzeli roboti, računalniki, samovozeči avtomobili in druga tehnološka "čudesa", moramo razmisliti o skrbi za blaginjo vseh državljanov, ki temelji na pravični delitvi globalnih dobrin, ki pripadajo vsem. Z univerzalnim dostopom do osnovnih dobrin in storitev se bo spremenil tudi naš odnos do dela. Občasna (prekarna) dela ne bodo več predmet izkoriščanja, temveč rezultat svobodne odločitve posameznika, da izboljša svoje materialno stanje oziroma da prispeva za skupno družbeno dobro. Če posamezna država skrbi za zadovoljevanje osnovnih potreb vseh svojih prebivalcev in v okviru globalne delitve dobrin poskrbi tudi za potrebe drugih Zemljanov, dobimo prave temelje, na katerih lahko izgradimo globalno blaginjo in mir. Vir: EKONOMIJA DELITVE, uresničitev 25. člena v 21. stoletju |