Beseda dobrina že sama po sebi pove, da gre za nekaj dobrega. V tem smislu lahko za dobro oziroma za dobrino štejemo vse, kar je povezano z zadovoljevanjem osnovnih človekovih potreb in v širšem smislu z blaginjo človeštva. Z dobrinami, ki omogočajo zadovoljevanje človekovih osnovnih potreb in blaginjo človeštva, pa je povezanih še cela vrsta drugih dobrin.
Za pridobivanje oziroma pridelavo hrane npr. potrebujemo zemljo, semena in vodne vire; potrebujemo pa tudi transport in komunikacijska sredstva ter poti za distribucijo hrane itd. Prav tako so z blaginjo in sploh s prihodnostjo človeštva neobhodno povezani kakovost ozračja ter zdravje gozdov in oceanov, zato jih moramo v vsakem primeru šteti med skupne dobrine človeštva. Prav tako si prihodnosti ne moremo več predstavljati brez svetovnega spleta, ki nas povezuje in omogoča pretok informacij, znanja, kulture itd. Ker je z vsemi temi dobrinami povezana blaginja človeštva, jih lahko opredelimo kot skupne dobrine človeštva. Te dobrine niso samo materialna predmetnost, kot so voda, stanovanje, oblačila, temveč mednje štejemo tudi storitve oziroma človeške dejavnosti. Če so namenjene zadovoljevanju osnovnih človekovih potreb, jih štejemo med skupne dobrine človeštva. Današnji ekonomski sistem promovira in spodbuja privatizacijo in komercializacijo vsega, tudi ključnih dobrin za zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb. Voda, osnovna prehranska živila in življenjsko pomembna zdravila so npr. dobrine, do katerih bi moral imeti nemoten dostop vsak Zemljan; prav tako do stanovanja, oblačil in izobraževanja. Pa še zdaleč ni tako. Temeljna naloga ekonomije je vsakomur na Zemlji zagotoviti dostop do dobrin, ki omogočajo zadovoljevanje (vsaj) njegovih osnovnih potreb. Zato v središču ekonomskega sistema ne sme biti denar in vse, kar je z njim povezano, temveč dobrine. Denar je lahko zgolj pripomoček za lažjo izmenjavo in pravičnejšo distribucijo dobrin, ne pa končni cilj vseh ekonomskih aktivnosti. Da pa bi vsi ljudje imeli dostop do dobrin, moramo ekonomski sistem preobraziti v smeri pravičnejše delitve teh dobrin. Prav to pa je samo bistvo ekonomije delitve, ki v središče postavlja ljudi in njihove (osnovne) potrebe ter dobrine, s katerimi je te potrebe mogoče zadovoljiti. To so skupne dobrine človeštva, ki so:
Človeštvo je skrbnik teh dobrin, kar pomeni, da mora z njimi ravnati modro in skrbno, v dobro vseh Zemljanov in na način, ki omogoča ohranitev občutljivega okoljskega ravnovesja. Ekonomija delitve pa je način, kako skupne dobrine človeštva pravično porazdeliti med vse Zemljane. Če želimo skupno prihodnost, da bo sleherni Zemljan živel v blaginji, miru in v primernem naravnem okolju, je ključnega pomena razumevanje koncepta enosti človeštva. Kajti če bomo še naprej stopali po poti ločevanja, sebičnosti, tekmovalnosti, izkoriščanja, premoči, bo naša prihodnost kaj klavrna, če sploh bo. Kaj je enost človeštva in zakaj je tako zelo pomembno, da jo razumemo in tudi živimo?
Ljudje smo družbena in družabna bitja, zato vselej pripadamo neki skupnosti. Ne samo zaradi lažjega življenja v materialnem oziroma ekonomskem smislu, pripadnost skupnosti ali skupini nam prinaša tudi druge "darove" – čustvene, kulturne, duhovne itd. Vsakdo se zato lahko po liniji najmanjšega odpora identificira z družino ali s prijateljsko, šolsko, lokalno, politično, versko ali drugo skupnostjo. Tudi pripadnost veliki skupnosti – državi ali še širši skupnosti (npr. Evropi) − je danes skorajda nekaj samoumevnega. Potem pa nenadoma sledi "rez" – le redki ljudje so namreč danes zmožni razmišljati o človeštvu kot o celoviti skupnosti, kot o "veliki človeški družini" oziroma o enosti človeštva. A danes vendarle vemo, da smo v genetskem smislu in po svojem izvoru dejansko pripadniki ene družine ali v znanstvenem jeziku: podvrsta Homo sapiens sapiens, iz vrste Homo sapiens, rodu Homo (človek). S komerkoli na Zemlji smo si v genetskem smislu 99,5-odstotno podobni; vsega 3000 generacij oziroma 100.000 let v preteklosti pa smo imeli vsi ljudje skupne prednike. Dejstvo je tudi, da smo si različni. Vendar so te razlike predvsem jezikovne, kulturne, svetovnonazorske, politične itd. Razlike so pogojene predvsem z značilnostmi okolja, v katerem se rodimo. Ker smo se v preteklosti razvijali precej ločeno, so se razlike med nami povečevale. Danes pa, v času interneta, globalne trgovine in turizma ter enostavno dostopnih transportnih sredstev, postajamo vse bolj povezani in ugotavljamo, da smo si vendarle – zelo podobni. Globalizacija, ki jo tako radi kritiziramo, ima sicer res precej temnih strani (npr. pretirana moč globalnih korporacij in najvplivnejših svetovnih držav), a je hkrati tudi proces povezovanja, odkrivanja naše soodvisnosti, krepitve sodelovanja in povezovanja v eno globalno skupnost. Kar pa ne pomeni, da moramo pri tem zavreči svoje kulturne, jezikovne in druge identitete. Enost človeštva torej najprej pomeni prepoznavanje človeštva kot soodvisne in povezane skupnosti, ki ima skupne cilje. Ključni cilji človeštva so blaginja vseh ljudi, zdravo planetarno okolje in mir; te cilje smo zapisali v številnih mednarodnih dokumentih in pogodbah (npr. v Splošni deklaraciji človekovih pravic, Pariškem sporazumu o podnebnih spremembah, ciljih trajnostnega razvoja itd.). Ti cilji so torej tisto, na čemer moramo graditi prihodnost človeštva. Vseeno je torej, katere rase smo, kateremu narodu ali državi pripadamo, kakšna je naša veroizpoved, politično ali drugo prepričanje (razen če ni uperjeno proti drugim ljudem), kajti smo enakovredni in enakopravni pripadniki človeštva, povezani s skupnim domom – planetom Zemlja – in našimi skupnimi cilji. Če to zares razumemo in sprejmemo, potem vemo, kaj je enost človeštva, ki jo v dobršni meri odseva 1. člen Splošne deklaracije človekovih pravic: "Vsi ljudje se rodijo svobodni in imajo enako dostojanstvo in enake pravice. Obdarjeni so z razumom in vestjo in bi morali ravnati drug z drugim kakor bratje." Ravnati drug z drugim kakor bratje (pojem bratstva seveda ne izključuje žensk), pomeni ravnati z vsemi drugimi ljudmi kot s svojimi družinskimi člani, kar vsi ljudje pravzaprav tudi smo. Potem je tudi samoumevno, da z njimi delimo svoje dobrine, ki tako ali tako pripadajo vsem Zemljanom. Le zakaj bi pripadale samo nekaterim? Potem tudi razumemo, da je ekonomija delitve način, kako lahko slehernemu Zemljanu zagotovimo zdravje in blaginjo, kot pravi 25. člen Splošne deklaracije človekovih pravic. Razumevanje enosti človeštva je zato prvi korak, da bomo lahko zaživeli kot sodelujoča globalna skupnost, ki z medsebojno delitvijo dobrin nikogar ne pusti na cedilu in ne pusti, da bi kdorkoli trpel ali umiral zaradi pomanjkanja najosnovnejših dobrin. Človeštvo je ENO. Vir: EKONOMIJA DELITVE, uresničitev 25. člena v 21. stoletju Na lokalni ravni je ekonomija delitve pravzaprav "doma". V manjših skupnostih so že stoletja prisotne različne oblike ekonomije delitve, ki danes doživljajo pravi razcvet. Knjižnice, društva, zadruge, sosedske skupnosti so že poznane oblike združevanja dela in virov za skupno dobro celotne skupnosti. Tem že poznanim oblikam pa se pridružujejo nove oblike, ki izkoriščajo nove informacijsko-komunikacijske tehnologije, tako imenovane delitvene platforme in družbena omrežja. Večja mesta danes uvajajo številne oblike ekonomije delitve. Še posebej razširjena je delitev koles; ponekod tudi avtomobilov, še zlasti električnih; odpirajo se knjižnice reči, skupnosti organizirajo sejme izmenjave oblačil, hišnih pripomočkov, semen in še marsičesa. Mogoče je deliti tudi prostore (pisarne, stanovanja, prostore za druženje in skupno ustvarjanje itd.). Tudi na področju storitev obstajajo številne oblike, kjer ljudje drug z drugim delijo svoje znanje in spretnosti (inštrukcije, manjša popravila itd.). Pri tem pa je treba opozoriti na problem vseprisotne komercializacije, ki številne dobre prakse, ki zaživijo v lokalnih skupnostih, spremenijo v tako imenovane tržne priložnosti oziroma jih komercializirajo. S tem pa dobre pobude, ki povezujejo ljudi in spodbujajo medsebojno pomoč in delitev dobrin, postanejo zgolj plačljive dejavnosti. Na lokalni ravni ekonomija delitve postaja vse bolj razširjen ekonomski model, ki vključuje zelo različne akterje: posameznike, društva, šole, podjetja, vodstva lokalnih skupnosti in številne druge institucije. Še posebej v večjih mestih se zavedajo, da se bodo brez delitve virov (transportnih sredstev, prostora, različnih pripomočkov, življenjskih potrebščin itd.) dobesedno zadušili v smogu, prometu, prenatrpanosti, smeteh. A saj ni nič drugače na državni in na globalni ravni. Zato lahko vnovič poudarimo: ekonomija delitve je ekonomija 21. stoletja in boljše prihodnosti človeštva. Več primerov delitve na lokalni ravni je opisanih v knjigi in v magistrski nalogi: Ekonomija delitve, pot do pravične in trajnostne družbe Inovativni podjetniški modeli ekonomije delitve v Sloveniji “Približuje se novo stoletje in z njim obeti za novo civilizacijo. Mar ne bi začeli s polaganjem temeljev za novo skupnost z razumnimi odnosi med vsemi ljudmi in državami ter izgradili svet, v katerem bi prevladale medsebojna delitev dobrin, pravičnost, svoboda in mir.” (Willy Brandt, 1983) Willy Brandt (1913 - 1992), ki so ga poimenovali tudi nemški Kennedy, je bil izjemen politik. V obdobju 1969 do 1974 je bil nemški kancler, prej pa zunanji minister in župan Zahodnega Berlina. Leta 1971 je za svojo miroljubno politiko do takratnega vzhodnega bloka prejel Nobelovo nagrado za mir. Njegova vizija je bila “mir, sodelovanje in spoštovanje različnosti”. (Wikipedija) Leta 1977 je Willy Brandt oblikoval Neodvisno komisijo za razvojne zadeve (Independent Commission on International Development Issues) ali krajše Brandtovo komisijo, ki je vključevala ugledne člane iz različnih delov sveta ter iz različnih politično-ekonomskih sistemov. Leta 1980 je nastalo poročilo “Sever-Jug: Program za preživetje” in tri leta kasneje “Splošna kriza: Sodelovanje severa in juga za obnovo sveta” (povzetek teh dveh dokumentov, ki se skrajšano imenuje Brandtovo poročilo je objavila britanska nevladna organizacija STWR - The Brandt Report: A Summary). Že iz naslova obeh dokumentov je razvidno, da je sodelovanje ključnega pomena za našo prihodnost, celo za naše skupno preživetje. Še zlasti pomembno je sodelovanje med globalnim Severom in Jugom oziroma med razvitimi in manj razvitimi državami. Na žalost so priporočila Brandtove komisije obležala v predalu in svet je po letu 1980 stopil na pot še večje sebičnosti in tekmovanja, kar nas je pripeljalo v še globljo krizo, kot je bila v času, ko je nastajalo Brandtovo poročilo. Leta 2002 je James Quilligan v publikaciji “Brandtova enačba: načrt 21. stoletja za novo globalno ekonomijo” (The Brandt Equation: 21st Century Blueprint for the New Global Economy) poskušal oživiti priporočila Brandtove komisije za trajnostno globalno ekonomijo: “V obsežni seriji ukrepov, ki so bili naslovljeni na globalno javnost, vlade in mednarodne agencije, je Brandtovo poročilo pozvalo k obsežnemu prestrukturiranju globalne ekonomije, skupaj z novim pristopom k problemom razvoja, ki vključuje urgenten program za končanje revščine v državah v razvoju.” Brandtovo poročilo je izjemen dokument, s katerim so najuglednejše osebnosti takratnega časa poskušale spremeniti temelje globalne politike, ki je povzročala velike razlike med bogatimi in revnimi. Danes so se razmere še zaostrile, saj se prepad med peščico najbogatejših in revno večino le še povečuje. Te velikanske razlike predstavljajo trajen vir vsakovrstnih konfliktov. “Ne glede na razlike, pa naj bodo še tako globoke, med Severom in Jugom obstaja vzajemnost interesov. Usoda obeh je tesno povezana. Iskanje rešitev ni dejanje dobrote, temveč pogoj vzajemnega preživetja,” je zapisano v Brandtovem poročilu. Odvisni smo drug od drugega, nenazadnje bodo tudi najbogatejši prizadeti, če uničimo temelje družbe, ki so vedno osnovani na solidarnosti. “Samo v duhu solidarnosti, ki temelji na spoštovanju posameznikovega in skupnega dobrega, je mogoče doseči rešitve, ki jih potrebujemo,” piše v poročilu. Ekonomski sistem, ki temelji na neprestani gospodarski rasti med drugim uničuje naše najdragocenejše skupno dobro - okolje. Enostranske rešitve nikoli ne bodo vodile k reševanju globalnih problemov. Uničeno podnebje bo uničeno za vse, tudi če bo posamezna država “stoodstotno zelena”. Zrak ne pozna meja, prav tako najrevnejših ne bo ustavila nobena ograja. "Vem, da bo teza o enotnem svetu, o globalnosti problemov in medsebojni odvisnosti območij zavrnjena kot 'mit' – tako na Zahodu kot na Vzhodu, pa tudi v deželah v razvoju. Argumente sem pregledal z vso samokritičnostjo in svoje teze ne morem ovreči. Toliko bolj pa se mi dozdeva, da je marsikateri ugovor nastal iz odpora, da bi premagali ukoreninjene predstave, egocentrične tendence, ali tudi samo kot obrambni protagonizem dnevne politike." (Willy Brandt – vseživljenjski boj z "organizirano blaznostjo") Danes, ko se je splošna kriza - ekonomska, družbena, okoljska - še zaostrila, bi bilo prav, da ponovno premislimo o priporočilih Brandtove komisije. Temeljne poudarke lahko strnemo v nekaj besed:
Na teh temeljih lahko izgradimo nov svet. Slika: Brandt Report, Wikpedia Vir: Brandt za 21. stoletje “Gospodje, moram vam povedati, da je situacija v svetu zelo resna. To bi moralo biti jasno vsem inteligentnim ljudem. Težava je v tem, da je problem tako zelo kompleksen in da so številna dejstva, ki so bila predstavljena javnosti prek tiska in radia za povprečnega človeka preveč zahtevna, da bi lahko jasno ocenil situacijo. Ljudje te države so oddaljeni od prizadetih predelov planeta, zato jim je težko razumeti stanje in reakcije dolgo trpečih ljudi ter reakcije njihovih vlad v povezavi z našimi prizadevanji za promocijo miru v svetu.” To so besede ameriškega državnega sekretarja, generala Georgea Marshalla, ki jih je izrekel v svojem znamenitem govoru na Harvardski univerzi, 5. junija 1947. Po drugi svetovni vojni so ZDA pod njegovim vodstvom, za kar je kasneje prejel Nobelovo nagrado za mir (1953), izvedle izjemno človekoljubno dejanje: celotni evropski regiji so pomagale s 13 milijardami ameriških dolarjev (kar ustreza približno 114 milijardam dolarjev v letu 2020) predvsem v hrani, opremi in drugih izdelkih potrebnih za okrevanje od vojne porušene in izčrpane Evrope. Ne glede na to, da so Američani morda imeli politično in ekonomsko računico, je bilo to dejanje brez primerjave v zgodovini - nikoli dotlej in nikoli kasneje ni nobena država tako velikodušno pomagala drugim državam v hudi stiski. Brez pomoči, ki so jo poimenovali kar Marshallov načrt, bi se Evropa verjetno še desetletja po 2. svetovni vojni borila z revščino, konflikti, brezposelnostjo in z milijoni beguncev. Tako pa se je gospodarsko in socialno skorajda popolnoma uničena Evropa v vsega nekaj letih opomogla in se pričela hitro razvijati. George Marshall je v prej omenjenem govoru na Harvardu, s katerim je oznanil začetek obsežne pomoči Evropi, poudaril velik pomen ekonomskega zdravja za politično stabilnost in mir v svetu: “Logično je, da morajo ZDA storiti vse, da bi pripomogle k vrnitvi v normalno ekonomsko zdravje sveta, brez katerega ne more biti niti politične stabilnosti niti miru. Naša politika ni usmerjena proti nobeni državi ali doktrini, ampak proti lakoti, revščini, obupu in kaosu. Njen namen mora biti usmerjen v oživitev ekonomije v svetu na način, ki bo vzpostavil takšne politične in ekonomske pogoje, ki bodo omogočili obstoj svobodnih institucij.” Leta 1980 je Jean-Jacques Servan-Schreiber v knjigi Svetovni izziv (Globus Zagreb, 1981) zapisal, da to, kar so bile ZDA konec 2. svetovne vojne za razrušeni industrijski svet (predvsem Evropo in Japonsko), bi moral biti danes celotni razviti svet za države v razvoju. Če so ZDA same kmalu po II. svetovni vojni zmogle pomagati Evropi, bi najrazvitejše države danes s skupnimi močmi lahko v kratkem času odpravile svetovno lakoto in skrajno revščino. Da, danes potrebujemo nov Marshallov načrt! Če novi Marshallov načrt povežemo še s predlogi Brandtove komisije (glej prispevek Brandt za 21. stoletje), potem dobimo ključ za reševanje sveta: najprej hitra pomoč obubožanim svetovnim državam in regijam (novi Marshallov načrt) in potem preobrazba svetovnega ekonomskega sistema po priporočilih Brandtove komisije na temeljih medsebojne delitve, solidarnosti in sodelovanja. Velja omeniti besede, ki so bile leta 1948 zapisane v članku Marshallov načrt in Slovenci (Demokracija, 3. december 1948): “Marshallov načrt, kakor je zamišljen, bi lahko v resnici imenovali blagoslov za male evropske narode in države, ki so v drugi svetovni vojni toliko trpele. Brez njega bi ti narodi in te države nikdar ne dobile tolikšne pomoči za svojo obnovo in gospodarski dvig, kakršne so deležne zdaj.” Ljudje danes ne trpijo samo v državah, v katerih potekajo prave vojne, temveč tudi v državah, ki jih je prizadela ekonomska vojna s strani najrazvitejših držav, katere posledice niso nič manjše, kot so posledice “običajne vojne”. O tem je je že pred skoraj stoletjem indijski državnik Gandhi povedal naslednje: “Oboroženi konflikti med državami so strašljivi. Toda ekonomska vojna ni nič boljša kot oborožen konflikt, ki je podoben kirurškemu posegu. Ekonomska vojna je podaljšanje mučenja. Njeno opustošenje ni nič manj strašno od tistega, ki se običajno opisuje v literaturi o vojnah. O ekonomski vojni sploh ne razmišljamo, ker smo navajeni na njene smrtonosne posledice.” (Non-Violence: The Greatest Force, 1926) Trpljenje, revščina, lakota in pomanjkanje je enako strašno v običajni in v ekonomski vojni. Pomagati moramo vsem ljudem in v temeljih spremeniti globalni ekonomski sistem. Če ne bomo pomagali vsem ljudem, se bodo razmere samo še poslabšale - še več bo lakote, revščine in zato bo še več ljudi zapustilo svoje domove. Spomnimo se besed Georgea Marshalla Američanom in jih prestavimo v naše kraje: “Ljudje te države so oddaljeni od prizadetih predelov planeta, zato jim je težko razumeti stanje in reakcije dolgo trpečih ljudi...” Bodimo velikodušni, tako kot so bili nekoč drugi velikodušni z nami. Slika: George C. Marshall, Wikipedia Vir: Marshallov načrt za 21. stoletje Vsak človek ima enake osnovne potrebe, ki so povezane so z našim fizičnim telesom, da lahko raste, se razvija in vzdržuje življenjske procese. Potrebujemo hrano in vodo, oblačila in stanovanje. Poleg teh pa za življenje v kompleksnem družbenem okolju potrebujemo še zdravstveno in socialno varstvo ter izobraževanje. S temi osnovnimi človeškimi potrebami je povezana cela vrsta izdelkov in storitev, za katere je "odgovorna" ekonomija. Na prvo mesto tega pomembnega družbenega (pod)sistema bi morali postaviti skrb za zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb vseh ljudi na planetu Zemlja. Za to pa potrebujemo medsebojno delitev in sodelovanje. Osnovne človekove potrebe so povezane predvsem z našim fizičnim telesom, ki za rast, razvoj in vzdrževanje življenjskih procesov potrebuje določene snovi in pogoje. Pravzaprav ima vsako živo bitje osnovne potrebe; rastline npr. potrebujejo sončno svetlobo (energijo), vodo, ogljikov dioksid in določene mineralne snovi. Živali potrebujejo hrano (ki je prav tako energija v različnih oblikah), vodo, zrak, skrivališče oziroma prebivališče, bolj razvite pa tudi osnovne lekcije iz preživetja: kako uloviti hrano in si najti primerno skrivališče. Pri človeku so osnovne potrebe še kompleksnejše; poleg hrane, vode, zraka, bivališča in osnovnih lekcij preživetja potrebujemo tudi oblačila (ki nas ščitijo pred pretirano izgubo energije). Ker pa so naša telesa šibkejša in slabše prilagojena okolju, kot so telesa živali, in ker živimo v kompleksnejšem družbenem okolju, potrebujemo tudi zdravstveno in socialno varstvo. Poleg tega potrebujemo tudi izobraževanje, saj živimo v družbenem okolju, ki zahteva veliko več kot zgolj osnovne lekcije iz preživetja. Zadovoljevanje osnovnih potreb je temeljna ekonomska naloga slehernega živega bitja: "kako si zagotoviti dobrine, ki omogočajo zadovoljevanje osnovnih telesnih potreb?" Posredno ali neposredno so dobrine le različne oblike energije, ki jo telo potrebuje za rast, razvoj in vzdrževanje življenjskih procesov (o energiji govorimo, ker vemo, da je tudi materija le oblika energije). Če torej povzamemo, lahko rečemo, da ima sleherni človek na Zemlji naslednje osnovne potrebe:
Možnost zadovoljevanja osnovnih potreb je torej osnovna pravica slehernega Zemljana, ki je zapisana v 25. členu Splošne deklaracije človekovih pravic. Zato mora biti prva in najpomembnejša ekonomska prioriteta zadovoljevanje osnovnih potreb vseh ljudi na planetu! Na tem temelju pa lahko dosežemo pravi cilj delovanja ekonomskega sistema, to je blaginjo človeštva. Blaginjo človeštva lahko opredelimo kot stanje, ko vsak Zemljan lahko nemoteno zadovoljuje svoje osnovne potrebe, hkrati pa živi v zdravem in mirnem okolju, ki mu omogoča razvoj vseh njegovih potencialov. To pomeni, da se lahko izraža na področjih, ki so skladna z njegovimi zmožnostmi in željami, npr. na področju kulture, športa, socialnih aktivnosti, ekologije, filozofije, pedagogike itd. Blaginja človeštva ne pomeni, da imamo vsi ljudje enako premoženje, enake dobrine in enake aktivnosti. Pomeni pa, da imamo možnost nemoteno zadovoljevati osnovne potrebe in dostopati do tistih dobrin in storitev, ki nam omogočajo razvoj naših potencialov. O blaginji človeštva ne moremo govoriti, dokler kdorkoli na planetu Zemlja trpi za pomanjkanjem osnovnih dobrin, npr. hrane, neoporečne vode in zdravil. Vir: EKONOMIJA DELITVE, uresničitev 25. člena v 21. stoletju Ko govorimo o današnjem svetu, bi lahko kaj hitro rekli, da gre vse narobe. Revščina, lakota, vojaški in družbeni konflikti, podnebne spremembe, onesnaženje okolja, migracije - vse to nas navdaja z negotovostjo in strahom pred prihodnostjo. Vsi ti problemi so zahtevni, kompleksni in tudi nevarni.
Po drugi strani pa imamo veliko znanja, odlične tehnologije, dovolj osnovnih dobrin in finančnih sredstev, da vse te nakopičene probleme rešimo. Ne samo podnebne spremembe, ki se jih vsaj deloma uspešno lotevamo na globalni ravni, vsi našteti problemi zahtevajo takšen odziv. Vsi ti problemi so (še) rešljivi, a od nas zahtevajo sodelovanje in medsebojno delitev. Predvsem pa delovanje. Na Zemlji, kjer nas danes (2022) živi 7,9 milijarde, je več kot 800 milijonov ljudi lačnih, približno 3 milijarde ljudi pa se sooča s prehransko negotovostjo oziroma neustrezno prehrano. Hkrati pa vemo, da pridelamo dovolj hrane za zadovoljevanje osnovnih potreb vseh Zemljanov (po nekaterih podatkih kar za 10 milijard ljudi), a jo hkrati zaradi pretiranega potrošništva dela svetovnega prebivalstva in nespametnega ravnanja veliko tudi zavržemo. Ni torej potrebe, da bi še povečevali proizvodnjo hrane ter tako še zaostrili okoljsko in podnebno krizo. Moramo pa spremeniti vzorce in mehanizme distribucije (porazdelitve) ter ravnanje s hrano. Danes za distribucijo hrane "skrbijo" svetovni trgi, ki pa delujejo predvsem v interesu čim višjega dobička ne pa dostopnosti hrane za vse. Kajti hrana zadovoljuje najbolj osnovno človekovo potrebo, od katere je odvisna ne samo blaginja, pač pa tudi preživetje človeka. Hrana na osnovni ravni ne more biti tržna dobrina, temveč pravica vsakogar. Omenili smo samo problematiko hrane, zraven pa moramo prišteti še druge osnovne dobrine in storitve, ki omogočajo zadovoljevanje osnovnih človeških potreb - pitno vodo, oblačila, stanovanja, zdravstveno varstvo, izobraževanje itd. Po eni strani smo torej lahko optimistični, saj imamo dovolj dobrin, dobre tehnologije in zadostno infrastrukturo, da rešimo največje probleme sveta, med katerimi izstopata lakota in skrajna revščina, ki generirata številne druge težave človeštva kot so migrantska kriza, družbeni konflikti in tudi okoljski problemi. Vendar moramo nujno narediti nekaj ključnih sprememb, še zlasti na ekonomskem področju. Dobrine za zadovoljevanje osnovnih človeških potreb moramo postaviti na prvo mesto v ekonomskem sistemu tako posameznih držav kot tudi globalne skupnosti in vsakomur zagotoviti dostop do teh dobrin. To pa lahko storimo samo v okviru ekonomije delitve. Ko govorimo o ekonomiji delitve na ravni države, lahko do neke mere govorimo o socialni državi. Socialna država združuje vire svojih državljanov, podjetij in drugih institucij (predvsem v obliki davkov in drugih prispevkov) ter jih uporablja za dobro vseh državljanov oziroma celotne skupnosti. Tako deluje po načelih sodelovanja in medsebojne delitve. Javno šolstvo, zdravstvo in socialno varstvo, javna uprava, vlaganja v infrastrukturo; socialna stanovanja ali financiranje stanovanj za mlade, zaščita okolja in še marsikaj drugega za skupno dobro vseh državljanov se financira iz tega skupnega sklada. Danes seveda le redke države zares delujejo po teh načelih.
V času hitrih družbenih, ekonomskih in tehnoloških sprememb moramo razmisliti o novih oblikah ekonomije delitve na državni ravni, saj tako imenovana socialna država težko sledi hitrim družbenim in ekonomskim spremembam. Razmišljanja o univerzalnem temeljnem dohodku (UTD) in univerzalnih temeljnih storitvah (UTS) so morda korak naprej v smeri pravične delitve dobrin na ravni države. UTD je že dlje časa prisotna ideja, v nekaterih okoljih pa že tudi uspešno preizkušena. Bistvo tega predloga je, da bi sleherni državljan brezpogojno in ne glede na druge prihodke prejemal določen denarni znesek, ki bi mu omogočal zadovoljevanje osnovnih potreb. UTS pa temeljijo na univerzalnem dostopu do storitev, kot sta zdravstveno varstvo in izobraževanje, pa tudi dostopu do stanovanj, hrane in vode. V nekem smislu je UTS celo primernejši od UTD, saj je prejet denar lahko podvržen inflaciji, porabi za škodljive ali špekulativne namene (alkohol, doga, igre na srečo); medtem ko univerzalne temeljne storitve (UTS) omogočajo stalen dostop do storitev (in dobrin) za zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb. Morda pa bi bilo smiselno razmisliti tudi o kombinaciji UTD in UTS, s čimer bi vsakomur zagotovili, da na dostojanstven način lahko zadovoljuje svoje osnovne potrebe. V primerih, ko tega bremena ne zmorejo posamezne države, bi bil seveda vedno na voljo mehanizem globalne delitve dobrin, ki bi vselej zagotavljal dostop do najosnovnejših dobrin za vsakega prebivalca Zemlje. Velja omeniti, da so v času koronakrize številne države, predvsem razvite, vsaj začasno uvedle UTD in tako mnogim omogočile, da so lažje prebrodil krizne razmere. Ta začasni ukrep pa nam je pokazal, da je UTD mogoč in da rešuje številne družbene in ekonomske probleme. V prihajajoči dobi, kjer bodo številna delovna mesta prevzeli roboti, računalniki, samovozeči avtomobili in druga tehnološka "čudesa", moramo razmisliti o skrbi za blaginjo vseh državljanov, ki temelji na pravični delitvi globalnih dobrin, ki pripadajo vsem. Z univerzalnim dostopom do osnovnih dobrin in storitev se bo spremenil tudi naš odnos do dela. Občasna (prekarna) dela ne bodo več predmet izkoriščanja, temveč rezultat svobodne odločitve posameznika, da izboljša svoje materialno stanje oziroma da prispeva za skupno družbeno dobro. Če posamezna država skrbi za zadovoljevanje osnovnih potreb vseh svojih prebivalcev in v okviru globalne delitve dobrin poskrbi tudi za potrebe drugih Zemljanov, dobimo prave temelje, na katerih lahko izgradimo globalno blaginjo in mir. Vir: EKONOMIJA DELITVE, uresničitev 25. člena v 21. stoletju Ekonomija, ki je utemeljena na neprestani gospodarski rasti, hkrati pa ta rast povzroča vse večjo družbeno neenakost, ni vzdržna niti z okoljskega niti z družbenega vidika. Prav tako države s sebičnim ekonomskim ravnanjem, ki ga zagovarjajo s skrbjo za blaginjo lastnih državljanov (v resnici pa delujejo v interesu najbogatejših), povzročajo številne mednarodne konflikte in nekatera območja na Zemlji puščajo v globokem pomanjkanju. Ne gre samo za to, da takšen sistem ni dober; je resnično nevaren in ogroža prihodnost človeštva. Zato je naša dolžnost, da vzpostavimo pravičen ekonomski sistem na globalni ravni, ki bo utemeljen na resničnem mednarodnem sodelovanju in na globalni delitvi dobrin.
Če smo iskreni in pošteni, nam je enostavno jasno, da stalna gospodarska rast in s tem povezana neusmiljena tekma za globalne dobrine ter vse večja globalna neenakost povzročajo družbeno in okoljsko opustošenje. Če prištejemo še politične, vojaške in migrantske pritiske, ki so posledica takšnega stanja, ni nobenega dvoma, da bo naša prihodnost, če bomo nadaljevali po tej poti, kaj klavrna. Stvar zdravega razuma je, da začnemo razmišljati in delovati drugače. Ni ne idealistično in ne naivno, da na prvo mesto mednarodnih odnosov postavimo resnično sodelovanje in medsebojno delitev dobrin. Če postavimo interes človeštva – blaginja in mir za vse ljudi – na prvo mesto, potem je sodelovanje med državami nekaj najbolj razumljivega in naravnega. To ne pomeni, da s tem zanemarimo interese svoje države. Kajti interes človeštva je ključnega pomena za blaginjo in mir v sleherni državi sveta. Če pa vsaka država dela in skrbi samo zase in si prizadeva za čim večjo moč in bogastvo, to vedno počne v škodo drugih držav. Ko gre drugim državam slabo, pa to posredno ali neposredno škodi tudi sebičnim bogatim državam. To je še posebej očitno pri migrantski krizi. Ljudje bežijo v bogatejše države iz tistih držav, ki so opustošene v ekonomski in vojaški tekmi (ki gresta pogosto z roko v roki) za globalne dobrine. Zato je mednarodno sodelovanje, brez fige v žepu, nujno za blaginjo vseh. Bodimo pošteni in uporabimo prave besede: današnja globalna ekonomija je utemeljena na kraji dobrin. Bogate in močne industrijske države (ZDA, EU, Japonska in še nekatere druge države) kradejo naravne vire revnim državam. Ekonomski sistem je narejen tako, da to omogoča, in to s podporo politike ter zakonodaje. Nobena država na svetu ni samozadostna, zato je neka oblika izmenjave dobrin brez dvoma potrebna. Vendar ne v današnji obliki, ki je izrazito nepoštena in pisana na kožo najmočnejšim. Zato moramo danes v svetu, kjer nas bo že kmalu živelo osem milijard, oblikovati pravičnejši model delitve globalnih dobrin. Okvir za resnično mednarodno sodelovanje in medsebojno delitev dobrin že imamo. To je Organizacija združenih narodov (OZN), ki povezuje vse (priznane) svetovne države. V okviru te edine prave svetovne organizacije, ki združuje vse države sveta, bi se lahko dogovorili za mehanizem delitve ključnih globalnih dobrin, ki so »odgovorne« za zadovoljevanje človekovih osnovnih potreb. V okviru OZN bi lahko ustanovili novo agencijo, katere osnovna naloga bi bila vodenje skupnega sklada dobrin, v katerega bi sleherna država prostovoljno prispevala tiste dobrine, ki bi presegale njene potrebe, ter si iz sklada pridobila tiste dobrine, ki bi jih imela premalo. Mislimo predvsem na dobrine, ki so ključnega pomena za zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb, to so: hrana, neoporečna voda, oblačila, primerno bivališče, zdravstveno varstvo in osnovno izobraževanje. Osrednja naloga agencije bi bila koordinacija delitve dobrin med državami po načinu »dobrina za dobrino« (ang. barter). Menjava po načinu »dobrina za dobrino« pomeni, da bi se dobrine menjale neposredno med državami, vendar s posredovanjem agencije, ki bi imela »globalno sliko« vseh ključnih dobrin na planetu Zemlja. Morda se zdi ideja utopična in naivna, v resnici pa je utopično in naivno pričakovati, da bo današnja neusmiljena globalna tekmovalna ekonomija zagotovila pravičnost, trajnost in prihodnost človeštva ter našega skupnega planeta. Vir: EKONOMIJA DELITVE, uresničitev 25. člena v 21. stoletju Bolj podrobno o tematiki globalne delitve dobrin: PREDLOG ZA GLOBALNO DELITEV DOBRIN Ekonomija delitve je ekonomski sistem, ki na organiziran in sistematičen način distribuira (deli) potrebne dobrine do vseh ljudi. To bi lahko primerjali z našim telesom, kjer celoten organizem deluje tako, da hrana, kisik in druge potrebne snovi dosežejo vsako celico. V najširšem smislu človeštvo lahko štejemo za enovit organizem - eno človeštvo. In če nadaljujemo s primerjavo: tako kot človeški organizem tudi "organizem človeštva" deluje dobro (v ravnovesju oziroma zdravo) le, če vsak delček (celica, človek) dobi osnovne dobrine za svoje nemoteno delovanje. Vendar, če je v človeškem organizmu takšen "ekonomski" sistem tako rekoč samoumeven (instiktiven), pa je v "organizmu človeštva" to nekaj, česar se moramo šele naučiti oziroma prepoznati kot nekaj ne samo nujnega, temveč tudi normalnega, vsakdanjega.
Kajti današnji ekonomski sistem bi lahko označili za ne-normalnega, da ne rečemo kar skrajno škodljivega. Ta sistem "poganjajo" najnižje človekove lastnosti kot so pohlep, sebičnost, nezmernost, napuh. Natanko po teh načelih delujejo borze, številne velike korporacije, banke, pa tudi mnoga manjša podjetja in posamezniki. Komercializacija, neomejena gospodarska rast in potrošništvo so zato osnovni načini današnjega ekonomskega sistema, ki ustvarja ekscesno bogastvo na eni strani in velikansko revščino na drugi. Zato imamo danes kljub globalnim presežkom hrane več kot 800 milijonov lačnih Zemljanov. A to je le vrh ledene gore, ki jo z eno besedo označuje velikanska globalna ekonomska neenakost, ki poleg lakote in revščine povzroča tudi migracije, družbene konflikte, vojne in nenazadnje tudi uničevanje okolja. Načela pravičnosti, sodelovanja in medsebojne delitve Ekonomija delitve pa je v nasprotju z današnjim ekonomskim sistemom utemeljena na treh "višjih" načelih, ki jih večinoma že dobro poznamo in so nam celo samoumevna na "nižjih" ravneh organiziranosti družbene skupnosti - na ravni družine in deloma tudi na lokalni in državni ravni. To so načela pravičnosti, sodelovanja in medsebojne delitve. Pravičnost - izražanje pravilni človeški odnosov Načelo pravičnosti se nanaša predvsem na medčloveške odnose. Človeštvo že dolgo pozna to načelo, ki je tako del filozofije (etike), religije kot tudi politike (zakonov). Ključni pogled na pravičnost je zajet v pojmu "človekove pravice", ki so opredeljene še zlasti v splošni oziroma univerzalni deklaraciji človekovih pravic. Ta deklaracija je danes osnova sleherne ustave (temeljni zakon države), mednarodnih dokumentov in iz njih izhajajočih zakonov. Pravičnost pomeni, da smo zmožni izražati pravilne medčloveške odnose, torej da drugemu ne škodimo; a ne samo, da mu ne škodimo, temveč da si prizadevamo za njegovo dobro. Ključnega pomena pri tem pa je, da pravičnost razumemo kot univerzalno, da se torej nanaša na vsakogar. Če smo pravičnost vendarle sprejeli kot pomemben vidik našega življenja v družbi, pa obstaja področje, kjer pravičnosti še zdaleč ne "živimo", in to je ekonomsko področje. To pomembno področje človeške družbe je danes izrazito ne-pravično, še zlasti na globalni ravni. Zato moramo pravičnost "usidrati" predvsem v ekonomski sistem družbe - tako na ravni držav kot mednarodne skupnosti. Podlago za pravičnost v ekonomiji nam daje 25. člen Splošne deklaracije človekovih pravic, ki pravi: "Vsakdo ima pravico do življenjske ravni, ki njemu in njegovi družini omogoča zdravje in blaginjo, vključno s hrano, obleko, bivališčem, zdravstveno oskrbo in potrebnimi socialnimi storitvami ter pravico do varnosti v primeru brezposelnosti, bolezni, invalidnosti, vdovstva, starosti ali druge nezmožnosti pridobivanja sredstev za preživljanje zaradi okoliščin, neodvisnih od njegove volje." Ekonomija delitve predstavlja udejanjanje 25. člena in na novo postavlja temelje ekonomske pravičnosti, kar na najbolj osnovni ravni pomeni, da vsakemu Zemljanu omogočimo, da lahko zadovoljuje osnovne človeške potrebe. Šele ko bomo slehernemu človeku na tem planetu omogočili, da lahko nemoteno zadovoljuje osnovne potrebe (dostop do hrane, pitne vode, oblačil, primernega stanovanja, zdravstvenega varstva, izobraževanja), bomo lahko začeli govoriti o pravilnih človeških odnosih na Zemlji. Ekonomijo delitve zato lahko imenujemo tudi "pravična ekonomija". Sodelovanje - izražanje enosti človeštva Ljudje smo preživeli in postali najuspešnejša vrsta na planetu, ker sodelujemo oziroma ker "delujemo skupaj". V zahtevnem naravnem okolju je "šibko" človeško bitje, ki potrebuje več let, da se osamosvoji (številne živali so že v nekaj urah po skotitvi "na nogah", pripravljene za beg), preživelo zgolj zaradi bivanja v skupnosti, katere temeljni način delovanja je vselej sodelovanje. Nič drugače ni danes. Kjerkoli po svetu je družina (ne glede na obliko in velikost) v zavesti posameznika sprejeta kot "enota" s katero se zlahka poistovetimo. Zato se nam zdi naravno, da v družinah sodelujemo; da pomagamo mlajšim, bolnim, starejšim; da z njimi delimo dobrine; z drugimi člani si običajno delimo celo politična in druga prepričanja, pogled na svet, vero... Družina vselej deluje kot eno (razen morda v najbolj disfunkcionalnih družinah). Sčasoma smo to istovetenje z družino razširili tudi na širše skupnosti - lokalno, državno (nacionalno) in tudi širše (npr. evropsko). Nacionalizem izvorno pomeni poistovetenje z narodom ali državo kot s svojo širšo družino, pri čemer pa nastane problem, če se to istovetenje izkoristi za izključevanje, sovraštvo ali tudi vojskovanje z drugimi narodi. Država postane družina, ko vsi skupaj pomagamo revnim, starejšim, mlajšim, bolnim - takrat lahko govorimo o tako imenovani socialni državi ali državi blaginje (npr. nordijske države). Danes moramo narediti pomemben korak naprej: poistovetiti se s celotno človeško družino - s človeštvom. Prvi koraki v tej smeri so bili storjeni z ustanovitvijo Združenih narodov - organizacijo, ki predstavlja forum za sodelovanje in sobivanje vseh svetovnih držav. Danes se bolj kot kdaj koli prej zavedamo, da skupne globalne probleme (okoljski problemi, podnebne spremembe, izogibanje davkom, migracije itd.) lahko rešimo le z mednarodnim sodelovanjem. Ko se bomo zmožni poistovetiti s človeštvom kot našo najširšo družino (kar ne izključuje naše pripadnosti ožji družini in državi itd.) bomo razumeli, da vojne niso rešitev, da lakote in revščine nikakor ne smemo dopustiti in da je Zemlja zares naš pravi dom, za katerega moramo skupaj skrbeti. Ko bomo zares razumeli, da je človeštvo eno, bomo z drugimi povsem naravno delili naše skupne dobrine, tako kot to že dolgo počnemo v družinah in do določene mere tudi v državah ter v širših skupnostih (npr. Evropska unija). Medsebojna delitev - izražanje ljubezni v vsakdanjem življenju človeštva Pravzaprav bi lahko rekli, da se v načelu medsebojne delitve "odslikavata" tako pravičnost kot sodelovanje. S pravičnostjo in sodelovanjem dejansko izkazujemo delovanje energije ljubezni kot temeljne povezovalne sile, ki je po svoji naravi univerzalna (pravična do vseh) in združevalna, saj omogoča skupno delovanje (so-delovanje) različnih delov za skupno dobro celote. Vendar šele z medsebojno delitvijo lahko "prizemljimo" ljubezen v vsakdanje življenje človeštva. Ne moremo govoriti o pravičnosti niti o sodelovanju, če kjerkoli v svetu dopuščamo lakoto in skrajno revščino. In ta dva problema sta po svoji naravi ekonomska. Zato šele medsebojna delitev, ki predstavlja temeljno načelo ekonomije delitve, skupaj z načeli pravičnosti in sodelovanja, zares izraža energijo ljubezni v vsakdanjem življenju človeštva. |
|