Skupne dobrine človeštva

Beseda dobrina že sama po sebi pove, da gre za nekaj dobrega. V tem smislu lahko za dobro oziroma za dobrino štejemo vse, kar je povezano z zadovoljevanjem osnovnih človekovih potreb in v širšem smislu z blaginjo človeštva. Z dobrinami, ki omogočajo zadovoljevanje človekovih osnovnih potreb in blaginjo človeštva, pa je povezanih še cela vrsta drugih dobrin.

Za pridobivanje oziroma pridelavo hrane npr. potrebujemo zemljo, semena in vodne vire; potrebujemo pa tudi transport in komunikacijska sredstva ter poti za distribucijo hrane itd. Prav tako so z blaginjo in sploh s prihodnostjo človeštva neobhodno povezani kakovost ozračja ter zdravje gozdov in oceanov, zato jih moramo v vsakem primeru šteti med skupne dobrine človeštva.

Prav tako si prihodnosti ne moremo več predstavljati brez svetovnega spleta, ki nas povezuje in omogoča pretok informacij, znanja, kulture itd. Ker je z vsemi temi dobrinami povezana blaginja človeštva, jih lahko opredelimo kot skupne dobrine človeštva. Te dobrine niso samo materialna predmetnost, kot so voda, stanovanje, oblačila, temveč mednje štejemo tudi storitve oziroma človeške dejavnosti. Če so namenjene zadovoljevanju osnovnih človekovih potreb, jih štejemo med skupne dobrine človeštva.

Današnji ekonomski sistem promovira in spodbuja privatizacijo in komercializacijo vsega, tudi ključnih dobrin za zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb. Voda, osnovna prehranska živila in življenjsko pomembna zdravila so npr. dobrine, do katerih bi moral imeti nemoten dostop vsak Zemljan; prav tako do stanovanja, oblačil in izobraževanja. Pa še zdaleč ni tako.

Temeljna naloga ekonomije je vsakomur na Zemlji zagotoviti dostop do dobrin, ki omogočajo zadovoljevanje (vsaj) njegovih osnovnih potreb. Zato v središču ekonomskega sistema ne sme biti denar in vse, kar je z njim povezano, temveč dobrine. Denar je lahko zgolj pripomoček za lažjo izmenjavo in pravičnejšo distribucijo dobrin, ne pa končni cilj vseh ekonomskih aktivnosti.

Da pa bi vsi ljudje imeli dostop do dobrin, moramo ekonomski sistem preobraziti v smeri pravičnejše delitve teh dobrin. Prav to pa je samo bistvo ekonomije delitve, ki v središče postavlja ljudi in njihove (osnovne) potrebe ter dobrine, s katerimi je te potrebe mogoče zadovoljiti. To so skupne dobrine človeštva, ki so:

• hrana in pitna voda
• zemlja, zemeljsko bogastvo in gozdovi
• oceani, reke in jezera
• ozračje in podnebje
• biodiverziteta, semena
• energetski viri
• družbene storitve in infrastruktura
• znanje, tehnologija in dediščina človeštva
• človek, notranje skupne dobrine

Človeštvo je skrbnik teh dobrin, kar pomeni, da mora z njimi ravnati modro in skrbno, v dobro vseh Zemljanov in na način, ki omogoča ohranitev občutljivega okoljskega ravnovesja. Ekonomija delitve pa je način, kako skupne dobrine človeštva pravično porazdeliti med vse Zemljane.
​