Ekonomija je družbeno področje, ki mora ustvarjati pogoje za zadovoljevanje osnovnih potreb vsakega posameznika in blaginjo človeštva, kar vključuje tudi skrb za okolje.

Ekonomija je družbeno področje, ki skupaj s politiko predstavlja temeljna stebra vsake skupnosti. Medtem ko politika vodi in upravlja družbeno skupnost kot celoto, je osnovna naloga ekonomije zagotoviti materialno podlago za njeno delovanje.

Politika usmerja in upravlja raznolika družbena področja in dejavnosti, kot so ekonomski sistem, zdravstvo, izobraževanje, varnost in kultura, ter jih povezuje v (so)delujočo družbeno skupnost, bodisi na ravni mest, lokalnih skupnosti, držav bodisi zvez držav. Ekonomija, čeprav le eno izmed teh področij, nosi posebno odgovornost, saj mora zagotoviti dobrine in sredstva, ki omogočajo preživetje posameznikov ter nemoteno delovanje celotne skupnosti.

Politike in ekonomije ne smemo obravnavati kot dveh popolnoma ločenih področij, saj se njuni cilji pogosto prepletajo. Družbena blaginja je tako politični kot tudi ekonomski cilj. Simbolično rečeno, politika in ekonomija sta kot oče in mati družbene skupnosti – družine, gospodinjstva, lokalne skupnosti, države ali globalne skupnosti – pri čemer je njuna osnovna skrb blaginja te skupnosti.

Današnji ekonomski sistem je zelo uspešen pri proizvodnji dobrin, vendar izjemno neuspešen pri njihovi pravični porazdelitvi med ljudi. Obsežna lakota in skrajna revščina v svetu zato nista posledici pomanjkanja dobrin, temveč izrazito nepravične razdelitve globalnih virov. Poleg tega današnji izrazito tekmovalen ekonomski sistem škoduje okolju in drugim bitjem, s katerimi si delimo planet.

Mnogi ekonomisti in politiki v zagovoru današnjega konkurenčnega ekonomskega sistema pogosto navajajo »boj za obstanek«, ki naj bi prevladoval v naravi. Vendar je že Charles Darwin, utemeljitelj teorije evolucije, leta 1871 v knjigi Izvor človeka zapisal, da »tiste skupnosti, ki vključujejo največje število najbolj sočutnih članov, najbolje uspevajo in ustvarijo največje število potomcev«.

Verjetno ni naključje, da je beseda ekonomija, kot so jo opredelili stari Grki, tesno povezana z družino oziroma skupnostjo. Beseda ekonomija (oikonomia) izhaja iz dveh besed: oikos in nomos. Oikos pomeni dom in družino, pa tudi družinsko premoženje oziroma dobrine, ki so družini na voljo za preživetje in blaginjo. Nomos pomeni zakon, kar lahko povežemo tudi s politiko, v ekonomskem smislu pa označuje upravljanje naravnih virov in dobrin za blaginjo družine.

V širšem smislu lahko oikos razumemo tudi kot »večji« dom, ki vključuje lokalno skupnost, državo in ne nazadnje celoten planet, ter kot »večjo« družino, ki zajema vse člane neke skupnosti, na primer državljane ali celotno človeštvo. Ekonomijo lahko zato opredelimo kot dejavnost upravljanja dobrin in okolja za blaginjo celotne družbene skupnosti.

VSE MEDITACIJE

1. Ekonomija je družbeno področje, ki mora ustvarjati pogoje za zadovoljevanje osnovnih potreb vsakega posameznika in blaginjo človeštva, kar vključuje tudi skrb za okolje.

2. Osnovne človekove potrebe so potrebe po hrani, bivališču, oblačilih, zdravstveni in socialni varnosti ter izobraževanju. Te potrebe so del temeljnih človekovih pravic.

3. Skupne dobrine človeštva so tiste, ki omogočajo zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb in blaginjo človeštva. Ravnanje s temi dobrinami mora biti skrbno in trajnostno.

4. Komercializacija, ki spodbuja tekmovalnost, sebičnost, pohlep in samozadovoljstvo, je prevladujoča miselnost, ki prežema sodobni ekonomski sistem in družbo kot celoto. Povzroča družbeno ločenost in ekonomsko neenakost.

5. Globalna ekonomska neenakost je vzrok za številne medsebojno povezane krize, s katerimi se danes srečuje človeštvo, kot so lakota, revščina, neželene migracije, vojne in podnebna kriza.

6. Medsebojna delitev in sodelovanje sta nasprotje komercializacije in sta temeljni načeli ekonomije delitve.

7. Dobrodelnost ne more nadomestiti pravičnega ekonomskega sistema. Ekonomija delitve temelji na pravičnosti in ne na dobrodelnosti.

8. Ekonomija delitve zajema raznolike aktivnosti pravične delitve dobrin na različnih ravneh, s posebnim poudarkom na globalni ravni, z namenom zadovoljevanja osnovnih potreb vseh ljudi in zagotavljanja blaginje človeštva, vključno z varovanjem okolja.

9. Z ekonomijo delitve lahko človeštvo zaživi v blaginji, medsebojnem spoštovanju in miru kot velika družina, ki si deli skupni dom – planet Zemljo.
​
10. Ekonomija delitve predstavlja začetek globoke notranje in zunanje preobrazbe človeštva, ki temelji na pravilnih medsebojnih odnosih.

"Temeljna zamisel knjige Sočutna šola je, da potrebujemo učenje sočutja. To je sicer kot potencial naravno v vsakem človeku, vendar je na začetku njegovega življenja nerazvito in šibko. Oseba zato spontano čuti sočutje do določenih bitij, do najbližjih na primer, medtem ko so do drugih in bolj oddaljenih vede drugače – lahko celo sovražno, ker jih ne pozna, ne razume in se jih boji.
Bistveno je, da se ljudje lahko učimo. Učenje po definiciji pomeni ustvarjanje novega. Torej se lahko naučimo novih oblik vedenja in delovanja, novih oblik tega, kar želimo imeti med seboj.
Lahko se učimo o dobrih dejanjih." (Dr. Dušan Rutar: Sočutna šola. Za-misli, 2023, str. 22)

Berem izjemno knjigo dr. Dušana Rutarja Sočutna šola. V današnji sebični in tekmovalni družbi ne potrebujemo ničesar bolj kot sočutje. In dobra novica je, da se o njem lahko učimo. To je naloga sočutne šole. Znanje, ki ga pridobimo v sočutni šoli pa še zlasti potrebujemo na družbenem področju, ki je ključni generator sebičnosti, pohlepa, tekmovalnosti in uničevanja narave – ekonomsko področje. Se potemtakem lahko naučimo sočutne ekonomije? Seveda, saj se ljudje lahko učimo, učenje pa po definiciji pomeni ustvarjanje novega, kot pravi dr. Rutar. Razmislimo torej o sočutni ekonomiji.

Besedno zvezo sočutna ekonomija je prvi uporabil ruski ekonomist in nekdanji sovjetski diplomat dr. Stanislav Mešnikov (1927 – 2014), in sicer septembra 1990 na konferenci Art Meets Science and Spirituality in a Changing Economy (Umetnost sreča znanost in duhovnost v spreminjajoči se ekonomiji) v Amsterdamu. Poudaril je, da je njegovo zanimanje za sočutno ekonomijo bolj kot biologija spodbudila religija. Na okrogli mizi na omenjeni konferenci je sedel skupaj z Dalajlamo, ki ga je tudi navdihnil, da je namesto besede »altruizem« uporabil besedo »sočutje«. (dr. Stanislav Mešnikov: K ekonomiji sočutja, 1993).

Kakšna bi lahko bila sočutna ekonomija? Čeprav je o sočutju veliko opredelitev, uporabimo kar Mešnikovo:

"Sočutje je občutek za trpljenje ali težave drugih, ki mu sledi želja po pomoči. Je psihološki in verski koncept, ki ga lahko obravnavamo kot pomembnega za področje ekonomije in druge humanistične vede, ki proučujejo človeško vedenje ter njegov vpliv na blaginjo in odnose med ljudmi."

Da je sočutje občutek za trpljenje in težave drugih že vemo, a pojmovanje ekonomije kot ene izmed humanističnih ved, ki proučuje človeško vedenje in njegov vpliv na blaginjo ter odnose med ljudmi, ni nekaj, kar bi nam zvenelo domače. Kajti večina ekonomijo danes razume kot vedo, ki se ukvarja predvsem s pridelavo in proizvodnjo izdelkov (in storitev) ter njihovo prodajo, bančništvom in drugimi dejavnostmi, ki imajo za cilj (maksimalen) dobiček za posameznika in podjetja oziroma gospodarsko rast na širši družbeni ravni. Slednje velja predvsem za ekonomski sistem, ki ga imenujemo kapitalistični oziroma (svobodno) tržni. Njegovo nasprotje pa je komunizem/socializem.

Kateri sistem je najboljši? Dr. Mešnikov pravi, da je odvisno od kriterijev, ki jih uporabljamo. Običajno uporabljamo dva:

– najbolj učinkovit sistem, ki proizvaja več dobrin in storitev na prebivalca ali na enoto glede na skupni vložek kapitala in dela;

– najbolj pošten in pravičen, ki zagotavlja, da sta dohodek in bogastvo distribuirana tako, da je revščina čim manjša in da je vsem članom družbe zagotovljen vsaj minimalni življenjski standard, ki ga družba sprejema.

Dr. Mešnikov pri tem poudarja, da so "dolgoletne zgodovinske izkušnje pokazale, da ta dva kriterija nista nujno medsebojno združljiva. Najučinkovitejši sistem morda ni ravno pravičen ali pošten. Najbolj pošten in pravičen sistem pa morda ni zelo učinkovit." Po prvem kriteriju običajno prepoznamo kapitalističen, po drugem pa socialističen oziroma komunističen sistem. Čeprav se zdi, da je socialističen/komunističen ekonomski model danes poražen, pa so bili, kot pravi dr. Mešnikov, "državni posegi v gospodarstvo, socialna država, davčna prerazporeditev bogastva in dohodka v korist najmanj srečnih slojev družbe in nekateri drugi vidiki sodobne kapitalistične družbe dejansko izposojeni iz arzenala kolektivizma."

Zato pravzaprav ne moremo govoriti o »čistem« kapitalizmu, temveč o ekonomskem sistemu, ki je bil primoran vključiti mnoge elemente, ki jih pripisujemo socialističnemu oziroma komunističnemu sistemu. "Vse sodobne družbe, ki se imenujejo kapitalistične, so dejansko postale mešane ekonomije, v katerih zasebna lastnina sobiva s kolektivnimi in državnimi oblikami, trg pa živi ob boku netržnih oblik in mehanizmov. Ta 'mešanica' se razlikuje od države do države, vendar je vedno prisotna," poudarja dr. Mešnikov.

Lahko pa dodamo, da se danes ta »mešanica« ponovno nagiba v smer »čistega« kapitalizma na račun težko pridobljenih socialnih pravic in pravičnosti ter okolja. Zato je danes tudi znotraj uspešnih industrializiranih kapitalističnih držav še vedno precej oziroma vse več revščine, zato je naše okolje vse bolj uničeno. Mar ne bi bila sočutna ekonomija potemtakem tista, ki bi lahko transformirala današnje mešane ekonomije, se sprašuje dr. Mešnikov. Mar ni sočutje neločljivi del človeške narave?

Čeprav je v razvitejših državah vendarle možno razmišljati o sočutni ekonomiji, predvsem zaradi državljanskih aktivnosti in protestov, pa je ta zgodba povsem drugačna na globalni ravni. "Najtežja naloga je implementacija pravičnosti oziroma kriterija sočutja, ustrezno uravnoteženega z ekonomsko učinkovitostjo, na svetovni ravni. To pomeni redistribucijo bogastva in dohodka od bogatejših k revnejšim državam in jim pri tem pomagati, da postanejo same ekonomsko učinkovitejše," pravi dr. Mešnikov.

Sočutje pomeni občutiti trpljenje in težave drugih in jim tudi pomagati. Vendar sočutna ekonomija presega zgolj občasne izraze dobrodelnosti, značilne za današnje bogate države, ki so pogosto zgolj dejanje slabe vesti (ker preveč trošimo na račun revnih). Pravi izraz sočutja je lahko le oblikovanje takšnega ekonomskega sistema, ki bo vsakomur zagotovil dovolj dobrin in storitev (vsaj) za zadovoljevanje osnovnih potreb (minimalni življenjski standard), kar z drugimi besedami pomeni, da nikomur ne bo treba trpeti zaradi pomanjkanja osnovnih dobrin in storitev, kot so hrana, voda, stanovanje, zdravstveno varstvo in izobraževanje.

Zato v okvir sočutne ekonomije zagotovo lahko uvrstimo ekonomijo delitve, ki se v prvi vrsti ukvarja s pravičnejšo in poštenejšo redistribucijo (kriterija sočutja) oziroma delitvijo virov tako znotraj držav kot tudi na globalni ravni.

Kot nam je v uvodu predstavil dr. Dušan Rutar, je sočutje "kot potencial naravno v vsakem človeku", z učenjem pa ta potencial lahko razvijemo in ustvarimo nekaj novega, na primer bolj sočutno družbo. Še zlasti pa lahko ustvarimo sočutno ekonomijo, poudarja dr. Stanislav Mešnikov. Sočutna ekonomija pomeni, da naš prirojeni »občutek za trpljenje ali težave drugih, ki mu sledi želja po pomoči« vgradimo v ekonomski sistem, ki bo poskrbel za pravičnejšo porazdelitev svetovnega bogastva, da nihče več ne bo trpel pomanjkanja osnovnih dobrin in storitev.

Ekonomija delitve je sočutna ekonomija.

Najprej objavljeno na portalu Za-misli

Ekonomija delitve je postala priljubljena z razvojem spletnih platform, zaradi posledic velike finančne krize leta 2007 in kot odgovor na okoljsko krizo. Souporaba in delitev koles, avtomobilov, stanovanj, pisarniških prostorov, vrtov, gospodinjskih pripomočkov in drugega se je s pomočjo internetne tehnologije hitro razširila. Iz sprva dobrih in obetavnih pobud se je ideja medsebojne delitve kmalu komercializirala (npr. Uber, Airbnb) in postala le še eno orodje za kovanje dobička. Zato bi se morali vprašati, ali je to res prava ekonomija delitve, ki naslavlja ključne probleme sveta – revščino, lakoto, družbene konflikte, degradirano okolje in podnebne spremembe? Če želimo ugotoviti, kaj je resnična ekonomija delitve, moramo o tej zadevi globlje razmisliti in knjiga Mohammeda Sofiane Mesbahija Ekonomija delitve, inavguracija dobe srca nam je pri tem lahko v veliko pomoč.
 
Avtor knjigo razdeli na pet poglavij, katerih naslovi so že sami po sebi zelo razsvetljujoči: Kaj pomeni "medsebojna delitev", Od notranje k zunanji ekonomiji delitve, Duhovna vzgoja za umetnost bíti, Ezoterični pomen Združenih narodov, Problem moderne tehnologije ter priloga Ekonomija daru in neposredna menjava. Tako lahko hitro ugotovimo, da to ni običajno dolgočasna razprava o ekonomski teoriji, ampak navdihujoča kontemplativna razprava, ki presega ekonomsko področje in upošteva notranje vidike našega bitja in družbe.
 
Kaj pomeni "medsebojna delitev"?

Ekonomija delitve ni nekaj novega; nekaj, kar se je začelo z internetnimi tehnologijami. "V naših domovih in v vrstniških skupinah smo si od nekdaj delili, ne da bi potrebovali pametne telefone in visoke tehnologije," piše Mohammed S. Mesbahi. Če pa želimo spoznati globlji pomen načela medsebojne delitve, moramo najprej prepoznati njegovo nasprotje – komercializacijo, ki je "manipulativna, nemoralna in škodljiva za človeka ter nižja kraljestva narave". Nasprotno pa načelo delitve "temelji na pravičnosti, neškodljivosti, zavedanju, spoštovanju do drugega in volji do dobrega."

Komercializacija spreminja naravne in družbene vire, človeške dejavnosti in odnose ter celo človeka samega v komercialne in s tem donosne priložnosti ne glede na ceno. Resnična ekonomija delitve zato danes prvenstveno naslavlja revne – saj so revni ljudje največje žrtve ekonomskega sistema, ki ga diktirajo sile komercializacije. Komercializacija ne deluje za potrebe vseh ljudi in okolja, temveč predvsem za dobiček in koristi majhnega odstotka vplivnih in premožnih ljudi.
 
Od notranje k zunanji ekonomiji delitve
 
Če človekovo življenje v sodobni družbi omejimo le na materialni ali zunanji vidik in zanemarimo tisti del našega bitja, ki ga lahko imenujemo notranji jaz ali duša, potem se to neizogibno odraža v vsakdanjem življenju človeštva. Pohlep, sebičnost, tekmovalnost in želja po bogastvu spadajo med naše zunanje oziroma materialne vidike, še posebej takrat, ko zanemarjamo ali potlačimo svoje notranje, duhovne lastnosti. Na žalost naša družba, predvsem pa ekonomski sistem, spodbuja in poveličuje te sebične materialne vidike.
 
Vendar pa sočutje, skrb za druge, neškodljivost in volja do dobrega izražajo človekove prirojene duhovne lastnosti oziroma lastnosti srca. Tisočletja izražamo takšne lastnosti v naših družinah in majhnih skupnostih, medtem ko so skoraj v celoti neizražene na širši družbeni in globalni ravni. Ne moremo torej reči, da smo sočutni in nam je mar za druge, medtem ko naše komercialne poslovne prakse in naši potrošniški načini življenja prikrajšajo milijone celo za najosnovnejše dobrine.
 
Globoko v sebi se zavedamo svoje povezanosti z vsemi drugimi ljudmi. Sposobni smo sočutja, "biti z drugim" in "ne povzročati škode", vendar se moramo te notranje lastnosti naučiti izražati navzven in jih integrirati v naše družbene sisteme, predvsem ekonomske – in ekonomija delitve je tista, ki v zunanjem okolju izraža človekove notranje kvalitete.
 
Duhovno izobraževanje za umetnost bíti
 
Današnji izobraževalni sistem nas vzgaja za življenje v tekmovalnem in sebičnem svetu, kjer štejejo le bogastvo, moč in uspeh. Ne izobražujemo pa se, "da bi delili dobrine s tistimi, ki imajo manj sreče kot mi". Mladi pridobijo veliko znanja na naravoslovnih, družboslovnih, ekonomskih in drugih področjih izobraževanja, o pomenu in namenu življenja samega pa vedo malo ali nič. Morda se kaj naučijo o umetnosti, ne vidijo pa, da je lahko tudi življenje samo umetnost. Še več, umetnost življenja je zunanji izraz umetnosti bíti oziroma samouresničitve.
 
Spoznati moramo svojo božansko naravo (umetnost bíti) in jo izraziti skozi pravilne človeške odnose (umetnost življenja). Vendar samo nova izobrazba ni dovolj. Kot je poudaril Mohammed S. Mesbahi že v knjigi Razglasitev 25. člena, ljudska strategija za preoblikovanje sveta, je treba oblikovati široko ljudsko gibanje, ki bo zahtevalo uvedbo ekonomije delitve z nenehnimi in mirnimi demonstracijami. 25. člen Splošne deklaracije človekovih pravic je zato v središču naših prizadevanj za pravičnejši in miroljubnejši svet:
 
"Vsakdo ima pravico do življenjske ravni, ki njemu in njegovi družini omogoča zdravje in blaginjo, vključno s hrano, obleko, bivališčem, zdravstveno oskrbo in potrebnimi socialnimi storitvami ter pravico do varnosti v primeru brezposelnosti, bolezni, invalidnosti, vdovstva, starosti ali druge nezmožnosti pridobivanja sredstev za preživljanje zaradi okoliščin, neodvisnih od njegove volje."
 
V Ekonomiji delitve pa avtor poudarja vitalno evolucijsko vlogo te osnovne ekonomske in socialne pravice: "25. člen je eden izmed zunanjih izrazov načela medsebojne delitve, duhovna evolucija pa je notranji izraz prav tega načela."
 
Ezoterični pomen Združenih narodov
 
Edinstven položaj Združenih narodov je nenadomestljiv, saj je edina mednarodna institucija, ki predstavlja celotno človeško družino – eno človeštvo. Medsebojna delitev dobrin znotraj družine je danes naravna in nujna praksa, kaj pa delitev dobrin v naši globalni človeški družini? Združeni narodi so primerna organizacija za usklajevanje te pomembne naloge – združevanje presežnih virov vsake države in njihovo pošiljanje tja, kjer so najbolj potrebni. Nekaj podobnega že počnemo na nižji ravni znotraj držav. Pobiramo davke in jih prerazporejamo, kjer je to potrebno – za izobraževanje, zdravstveno varstvo, javno infrastrukturo itd. Enako lahko storimo globalno s sofisticiranim sistemom medsebojne delitve prek Združenih narodov.
 
Združeni narodi imajo zato izjemno vlogo pri omogočanju, da se naše naravne, notranje človeške lastnosti izrazijo na svetovni ravni. "Ali si upamo sanjati, nekega dne, o Združenih narodih, ki podpirajo novo civilizacijo, utemeljeno na ekonomiji delitve, s čimer se bodo prvič v tisočletjih izrazili pravilni človeški odnosi – in tako usmerjali vsak narod, da uresniči svojo edinstveno duhovno usodo?" Združeni narodi imajo skupaj s podporo množic in najsodobnejšo tehnologijo potencial, da spremenijo naš svet, dobesedno ustvarijo "novo civilizacijo".
 
Problem moderne tehnologije

Hiter razvoj sodobnih tehnologij se na prvi pogled zdi dober obet za boljšo prihodnost človeštva. Kljub temu se je treba vprašati, ali se tehnologija "resnično uporablja za splošno dobro vseh ljudi, namesto da se jo prisvaja za zasebne interese v vse bolj komercialne namene." Ekonomija delitve je tako s pomočjo spletnih platform in pametnih telefonov postala le še en dobičkonosen poslovni model, ki lahko koristi manjšim skupinam že tako premožnih ljudi in v manjši meri okolju. A hkrati ne pomeni nič revni svetovni večini, ki nima koristi od tehnološkega napredka.

Toda, "ko bo evolucija razvoja tehnologije končno postala skladna z zavedanjem načrta za duhovno evolucijo človeštva, bomo lahko priče, kako tehnologija zagotavlja kompleksne logistične rešitve, potrebne za napredni sistem neposredne menjave dobrin po vsem svetu." Tako kot denar tudi tehnologija sama po sebi ni škodljiva; problem je vedno motiv, ki vodi njuno uporabo in distribucijo – ali želimo njune koristi le zase ali za skupno dobro.
 
Ekonomija daru in neposredna menjava
 
Čeprav nas ekonomske teorije učijo, da je sodobno tržno gospodarstvo nastalo iz neposredne menjave, so številni antropologi odkrili, da so prve človeške družbe temeljile na ekonomiji daru – dajanju brez pričakovanja česarkoli v zameno. Ekonomija daru je povezovala skupnosti, krepila medčloveške odnose in odpravljala pomanjkanje. Ekonomija delitve vključuje – tokrat na višji ravni – koncept daru in neposredne menjave. Dajati in prejemati bi morali z altruistično duhovno motivacijo in brez zahtevanja (takojšnjega) povračila. Z upoštevanjem potreb drugih ljudi lahko ustvarimo mirno in varno družbeno in politično okolje v medsebojnem zaupanju.

Na zadnji strani te navdihujoče knjige avtor zaključi z evokativnim izrekom: "Na koncu koncev ni take stvari, kot je ekonomija delitve, ekonomija daru ali ekonomija neposredne menjave, temveč samo zdravorazumska ljubeča ekonomija." Če k tej razpravi o ekonomiji delitve dodamo Mesbahijevi knjigi Skupne dobrine človeštva in prej omenjeno Razglasitev 25. člena: ljudska strategija za preoblikovanje sveta, dobimo celovit vpogled, ki stimulira našo intuicijo in nas spodbuja, da postanemo aktivni akterji za spremembe, ki jih svet danes tako nujno potrebuje.

"Tisoče let smo že preizkušali vse mogoče načine, skozi vse epohe in civilizacije, ki so se ponosno pojavile in že zdavnaj izginile; samo ljubezni in srca nismo še nikoli upoštevali!" Pravi pomen ekonomije delitve je torej prinesti ljubezen in srce na svetovni oder, v tem smislu bo uvedba ekonomije delitve zaznamovala inavguracijo dobe srca.

​Rok Kralj

"Ta program ukrepov za trajnostni razvoj je akcijski načrt za ljudi, planet Zemljo in blaginjo vseh. Njegov namen je poleg tega utrditi mir in zagotoviti več svobode v svetu. Zavedamo se, da je odprava revščine v vseh oblikah in razsežnostih, tudi skrajne revščine, največji globalni izziv in nujni pogoj za trajnostni razvoj." (Preambula Agende za trajnostni razvoj do 2030)

Na vrhu Združenih narodov o trajnostnem razvoju, ki je od 25. do 27. septembra 2015 potekal v New Yorku, je bila soglasno sprejeta Agenda za trajnostni razvoj do 2030 (skrajšano Agenda 2030). Kot je zapisano v preambuli, je za trajnostni razvoj ključnega pomena odprava revščine v vseh oblikah in razsežnostnih. Agenda 2030 je dejansko akcijski načrt za ljudi, planet Zemljo in blaginjo vseh.

Za uresničitev tega načrta oziroma agende je bilo sprejetih 17 splošnih in 169 konkretnih ciljev trajnostnega razvoja (CTR). Cilji se osredotočajo na več sklopov:

• ljudje ("Odpraviti vse oblike revščine in lakote ter zagotoviti dostojanstvo in enakopravnost." Cilji 1 do 5.);
• planet ("Obvarovati naravne vire in podnebje našega planeta za prihodnje generacije." Cilji 6, 12, 13, 14, 15.);
• blaginja ("Zagotoviti, da bodo vsi ljudje živeli človeka vredno življenje v blaginji ter da bo gospodarski, družbeni in tehnološki napredek v sozvočju z naravo." Cilji 7, 8, 9, 10, 11.).
• mir (Spodbujati miroljubno, pravično in vključujočo družbo, v kateri ne bo ne strahu ne nasilja. Trajnostni razvoj ni mogoč brez miru in mir ni mogoč brez trajnostnega razvoja. Cilj 16.)
• partnerstvo ("Zagotoviti sredstva za izvedbo programa s prenovljenim globalnim partnerstvom za trajnostni razvoj, v duhu okrepljene solidarnosti po vsem svetu, s posebnim poudarkom na potrebah najrevnejših in najbolj občutljivih ter s sodelovanjem vseh držav, vseh deležnikov in vsega človeštva." Cilj 17.) (Cilji trajnostnega razvoja in Agenda 2030)

Še posebej velja izpostaviti 1. in 2. cilj trajnostnega razvoja: odpravo revščine in lakote. Uresničitev teh dveh ciljev je v samem središču Agende 2030, kajti trajnostni razvoj ni niti mogoč niti smiseln, če velik del človeštva neizmerno trpi zaradi pomanjkanja najosnovnejših dobrin v svetu, kjer je vsega dovolj. Medsebojna delitev je pot za odpravo tega največjega madeža na vesti človeštva.

Cilj trajnostnega razvoja so torej skupni cilji človeštva. Vsakršno delovanje - na lokalni, državni in globalni ravni - bi moralo in ponekod tudi že je usklajeno s temi cilji. Prav tako se po njih lahko ravnajo podjetja in sleherna druga organizacija ter seveda posamezniki. Ti cilji presegajo naše ideološke, politične, verske, ekonomske in druge razlike. So SKUPNI cilji človeštva. 

Več o ciljih trajnostnega razvoja preberite tukaj.
​

"Če se imenujete Indijec ali musliman, kristjan ali Evropejec ali kakorkoli drugače, ste nasilni. Ali veste, zakaj je to nasilno? Ker se ločite od preostalega človeštva. Če se ločite zaradi prepričanja, nacionalnosti, tradicije, povzročate nasilje. Človek, ki hoče razumeti nasilje, torej ne pripada nobeni državi, nobeni religiji, nobeni stranki ali delnemu sistemu. Zanima ga popolno razumevanje človeštva." Jiddu Krishnamurti.

Ko so Gandija vprašali, ali je hindujec, je odgovoril: "Ja, sem, prav tako pa sem tudi musliman, kristjan, budist in jud."

Zgodovina je pravzaprav povezana z razvojem našega zavedanja in poistovetenja z drugimi ljudmi in s svojim okoljem. Že dolgo družino doživljamo skorajda kot razširjeno osebnost. Kasneje smo se naučili pripadnosti tudi širšim skupnostim. Tako se danes čutimo ponosne pripadnike narodov in držav (negativna plat te pripadnosti se lahko izraža kot skrajni nacionalizem). Naslednji pomemben korak, ki ga šele moramo narediti, pa je poistovetenje z našo najširšo družino - človeštvom. Šele ko bomo človeštvo imel za svojo družino, nam bodo sodelovanje, medsebojna delitev in pravilni človeški odnosi postali nekaj samoumevnega. Enost človeštva pomeni živeti skupaj in ohranjati svojo osebno, družinsko in nacionalno identiteto.

Krishnamurti in Gandi sta vsak na svoj način povedala, da smo najprej ljudje. Da ni najprej "jaz", najprej moja država, moja vera, kultura, prepričanje itd. Najprej smo ljudje in najprej je človeštvo. Lahko smo kristjani, muslimani, judje, budisti; Slovenci, Hrvati, Avstrijci; Afričani, Evropejci ali karkoli pač smo. A najprej smo ljudje in kot taki enaki. Zato je v 1. členu Splošne deklaracije človekovih pravic zapisano: "Vsi ljudje se rodijo svobodni in imajo enako dostojanstvo in enake pravice. Obdarjeni so z razumom in vestjo in bi morali ravnati drug z drugim kakor bratje."

Videti v drugem brata je le drugačen izraz za razumevanje človeštva kot ene družine. Ko to zares doumemo, se nam ni treba pred nikomer klanjati in klečeplaziti, prav tako nam ni treba nikogar prezirati in zaničevati. In nobene pravice nimamo, da bi ekonomski sistem organizirali tako, da tekmujemo za skupne dobrine, ki jih je dovolj za vse, premalo pa za brezkončen pohlep nekaterih.

​Ko bomo v drugem videli brata, ko bomo človeštvo videli kot eno družino, bomo svoje ekonomske sisteme organizirali tako, da si bomo delili skupne planetarne dobrine za dobro vseh ljudi na Zemlji, na način, da jo ohranimo za prihodnje rodove. Najprej človek, najprej človeštvo, najprej Zemlja. Potem jaz, moj narod, moja država in tako naprej.​
​

Osrednji slogan Evropske unije (EU) je Združena v raznolikosti (latinsko in varietate concordia). "Slogan govori o tem, da se evropske države povezujejo v Evropsko unijo za trajni mir in blaginjo, hkrati pa jih bogati različnost njihovih kultur, tradicij in jezikov." (Evropska unija) V sedemindvajsetih državah članicah živi približno 510 milijonov prebivalcev, ki govorijo 24 uradnih jezikov in poleg evra (v devetnajstih članicah), uporabljajo še 8 drugih valut. Poleg tega je za EU značilna še velika pestrost kultur, religij, navad, tradicij itd.

Evropski kontinent je bil dolga stoletja zapleten v brezštevilne večje in manjše vojne ter konflikte. Zato je sobivanje evropskih držav v okviru Evropske unije velik korak naprej. Seveda ne gre brez težav, a vendarle se je treba zavedati, da je alternativa skupnemu bivanju ločenost, ki pogosto vodi v sovraštvo in konflikte.

Kaj pomeni slogan združeni v raznolikosti? Pomeni, da smo združeni v eno skupnost, a hkrati ohranjamo medsebojne razlike - jezikovne, kulturne, verske, politične in druge. Živimo drug poleg drugega, sobivamo, sodelujemo, si pomagamo, med seboj si delimo dobrine, skrbimo za skupno okolje, a hkrati spoštujemo različnost drugega. Takšen bi moral biti ideal ne samo Evropske unije, temveč tudi celotne globalne skupnosti.

Evropska unija je dokaz, da lahko kljub velikim razlikam živimo skupaj. Pred vsega osemdesetimi leti, ko je v Evropi in v svetu divjala strašna 2. svetovna vojna, je bilo kaj takega nepredstavljivo. Prej veliki sovražniki zdaj bivamo v miru, se obiskujemo, imamo izmenjave, se učimo drugih jezikov in tako naprej. To dragocenost združenosti v raznolikosti moramo varovati, negovati, ohranjati in razvijati. Saj smo že rekli: ni vselej lahko, a je veliko bolje kot živeti v strahu, sovraštvu in konfliktih.

Naša evropska izkušnja naj postane globalna. Zaživimo že enkrat kot globalna skupnost, velika družina, eno človeštvo. V miru in blaginji. Združeni v raznolikosti.
​

"Svet potrebuje pravičnost, ne pa dobrodelnosti." 
Mary Wollstoecraft (1759 – 1797), britanska pisateljica, filozofinja in feministka (na sliki).

Biti dobrodelen seveda ni nič slabega. Nasprotno, dobrodelnost je dobra, pozitivna. To nam pove že beseda sama. Vendar pa dobrodelnost ne sme biti "reševalni jopič" za nepravičen ekonomski sistem, ki ustvarja revščino, neenakost in krivice. Sistemsko nepravičnost, še zlasti na ekonomskem področju, ni mogoče "popravljati" z dobrodelnostjo. Dobrodelnost lahko primerjamo z gašenjem obsežnega gozdnega požara z vedri vode. Pogasili bomo delček gozda, morda rešili nekaj dreves, a požar bo še naprej "goltal" velike gozdne površine. Vedra vode preprosto niso dovolj; potrebujemo gasilce z vso potrebno opremo. Ali pa še bolje: preprečiti moramo, da do požara sploh pride.

Dobrodelnost, ki "poteši" slabo vest

Med velikimi "dobrodelniki" je danes zelo veliko izjemno bogatih ljudi - milijonarjev in milijarderjev. Njihovo bogastvo pogosto izvira iz ekonomskih modelov, ki jih lahko označimo za nepravične. Naštejmo nekatere:

• izkoriščanje delovne sile (nizke plače, slabi delovni pogoji, neplačevanje prispevkov itd.);
• izkoriščanje naravnih virov (poceni pridobivanje, pridelava in proizvodnja dobrin na okoljsko škodljiv način, kar prizadene predvsem lokalne in tudi širše družbene skupnosti);
• škodljive trgovske prakse, ki malim kmetovalcem in podjetnikom onemogočajo spodobno plačilo za njihove pridelke ter proizvode;
• izogibanje davčnim obveznostnim (tako imenovano davčno optimiziranje in "bežanje" v davčne oaze, kar pomeni, da družbene skupnosti izgubljajo sredstva za skupne potrebe - šolstvo, zdravstvo itd.);
• oderuške obresti (morda se zdi, da je takšen način služenja preteklost, a je v resnici še vedno pogost v revnejših državah ter med bogatimi in revnimi državami - posojila revnim državam so pogosto obremenjena z obrestmi, ki državo pahnejo v tako imenovano dolžniško past, kar pomeni, da za poplačilo starih dolgov najema nova in nova posojila);
• blagovne, valutne in borzne špekulacije, ki dejansko pomenijo pretakanje ogromnega bogastva na račune premožnih s pomočjo zapletenih finančnih instrumentov.

Problem je, ker je večina teh ekonomskih praks vsaj do neke mere zakonita in družbeno sprejemljiva. Zato imamo danes izjemno veliko ekonomsko neenakost tako znotraj držav kot tudi med njimi. Ne govorimo o tem, da bi morali imeti vsi ljudje enako, temveč, da bi imeli vsi ljudje dovolj za dobro življenje. Kaj pa je dobro življenje? Pomeni imeti dovolj hrane, vode, zdravil, oblačil; imeti primerno stanovanje za bivanje, s sanitarijami in tekočo vodo; imeti dostop do zdravstvenega varstva in izobraževanja ter socialne zaščite, če se zgodi kaj nepredvidenega. Dobro življenje pomeni živeti v blaginji.

Najbogatejši ljudje vedo, da vsaj polovica človeštva ne živi dobro. Prav nasprotno, zaradi pomanjkanja živijo zelo slabo; trpijo, umirajo, pa čeprav je dobrin dovolj za vse. In najbogatejši ljudje nekje globoko v sebi vedo, da je njihovo bogastvo "zraslo" na nepravičen način; da so dobesedno vzeli hrano s krožnikov najrevnejših - morda ne neposredno, ampak to ničesar ne spremeni. Zato imajo bogati ljudje vendarle slabo vest.

Zato so dobrodelni. A to samo pomeni, da tisto, kar so vzeli, revnim vračajo dobesedno samo po kapljicah in drobtinicah. Lahko se izgovarjajo, da ne počnejo nič nezakonitega, a to jih v ničemer ne opravičuje, ker nepravičen ekonomski sistem pomagajo graditi in ohranjati.

Takšen nepravičen ekonomski sistem, ki dovoljuje in podpira prakse, ki so koristne za najbogatejše in škodljive za vse ostale, še zlasti pa za najrevnejše, moramo zato spremeniti. Tako, da bo služil vsem ljudem in okolju. Potem bo dobrodelnost v današnji obliki povsem nepotrebna. Kajti pravičen ekonomski sistem je dobrodelen sam po sebi, saj dela dobro za vse.

Takšen pravičen sistem je ekonomija delitve, ki deluje po načelih medsebojne delitve, sodelovanja in seveda pravičnosti. Ekonomija delitve je sistemska dobrodelnost. Svet torej potrebuje (ekonomsko) pravičnost, ne pa dobrodelnosti. A dokler ne vzpostavimo bolj pravičnega ekonomskega sistema, je prav, da smo dobrodelni.

Pariški podnebni sporazum, ki je bil sprejet leta 2015, je pomemben mednarodni dokument, ki zavezuje veliko večino svetovnih držav, da skupaj rešujejo podnebno krizo. Nastal je na podlagi znanstvenih ugotovitev (predvsem Medvladnega foruma za podnebne spremembe, IPCC) in številnih mednarodnih podnebnih konferenc (COP) v okviru Združenih narodov. Čeprav ta sporazum sam po sebi še ne pomeni rešitve podnebne krize, pa je vendarle pomemben korak k skupnemu reševanju perečih globalnih, torej skupnih problemov človeštva.

Od znanosti k rešitvam

Velikanski korak k začetku reševanja podnebne krize so naredili znanstveniki v okviru Medvladnega foruma za podnebne spremembe (IPCC), ki je "znanstveno in medvladno telo pod okriljem Združenih narodov. Forum obstaja na zahtevo držav članic in naj bi zagotavljal kvalitetno, objektivno in znanstveno podlago za opazovanje podnebnih sprememb in ugotavljanje političnih in ekonomskih učinkov. Ustanovljen je bil leta 1988 s strani dveh organizacij Združenih narodov, Svetovne meteorološke organizacije (WMO) in Okoljskega programa Združenih narodov (UNEP), in kasneje potrjen s strani Generalne skupščine Združenih narodov z Resolucijo 43/53. Članstvo v IPCC je odprt za vse članice svetovne meteorološke organizacije (WMO in UNEP)." (Wikipedija)

Četudi smo različnih filozofskih, političnih in drugih prepričanj ter pogledov na svet, pa bi morali biti v nečem enotni vsi ljudje in vse države - da ohranimo naš planet. Okoljsko vprašanje ni stvar naših prepričanj, ideologij, političnih usmeritev, temveč dejstev, ki nam jih ponujajo številni znanstveniki, ki delujejo v okviru Medvladnega foruma za podnebne spremembe (IPCC). Na politični ravni pa znanstvena dognanja IPCC skušajo v praksi izvajati preko vsakoletnih podnebnih pogovorov v okviru konference Združenih narodov o podnebnih spremembah (COP):

"Podnebni pogovori so znani tudi kot COP, kar je kratica za "Conference of Parties" oziroma "konferenca pogodbenic", zaporedna številka pa označuje število let, odkar je bila leta 1995 v Berlinu organizirana prva konferenca. Leta 2020 je bil podnebni vrh zaradi pandemije bolezni Covid‑19 preložen, zato je letošnji (2021) COP 26. po vrsti." (Greenpeace)

Na podlagi ugotovitev IPCC je bil na konferenci COP21 v Parizu sprejet zavezujoč mednarodni sporazum oziroma Pariški podnebni sporazum:

"Ob upoštevanju ugotovitev 5. poročila IPCC (AR5) je na 21. zasedanju pogodbenic Okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja v Parizu (COP21) 195 držav sprejelo dolgoročni cilj ohraniti dvig povprečne globalne temperature občutno pod 2 °C v primerjavi s predindustrijsko dobo in nadaljevati prizadevanja, da se dvig temperature omeji na 1,5 °C v primerjavi s predindustrijsko dobo, saj bi se tako občutno zmanjšali tveganja in učinki podnebnih sprememb. Pariški sporazum je prvi univerzalni, pravno zavezujoči večstranski sporazum o podnebnih spremembah, ki pokriva skoraj vse svetovne emisije." (Umanotera)

Skupaj za prihodnost

Pariški podnebni sporazum je pomemben ne samo iz vidika reševanja podnebnih sprememb, temveč kaže na našo zmožnost, da vendarle delujemo enotno - kot ena človeška skupnost. Vsa naša raznolikost nas ne sme razdvajati, ko gre za skupne cilje. Na takšen način se torej lahko lotimo še drugih svetovnih problemov - lakote in revščine, migracij, onesnaženega okolja in tako naprej. Le skupaj lahko rešimo te velike probleme sodobnega človeštva.