Ekonomija delitve je postala priljubljena z razvojem spletnih platform, zaradi posledic velike finančne krize leta 2007 in kot odgovor na okoljsko krizo. Souporaba in delitev koles, avtomobilov, stanovanj, pisarniških prostorov, vrtov, gospodinjskih pripomočkov in drugega se je s pomočjo internetne tehnologije hitro razširila. Iz sprva dobrih in obetavnih pobud se je ideja medsebojne delitve kmalu komercializirala (npr. Uber, Airbnb) in postala le še eno orodje za kovanje dobička. Zato bi se morali vprašati, ali je to res prava ekonomija delitve, ki naslavlja ključne probleme sveta – revščino, lakoto, družbene konflikte, degradirano okolje in podnebne spremembe? Če želimo ugotoviti, kaj je resnična ekonomija delitve, moramo o tej zadevi globlje razmisliti in knjiga Mohammeda Sofiane Mesbahija Ekonomija delitve, inavguracija dobe srca nam je pri tem lahko v veliko pomoč.
 
Avtor knjigo razdeli na pet poglavij, katerih naslovi so že sami po sebi zelo razsvetljujoči: Kaj pomeni "medsebojna delitev", Od notranje k zunanji ekonomiji delitve, Duhovna vzgoja za umetnost bíti, Ezoterični pomen Združenih narodov, Problem moderne tehnologije ter priloga Ekonomija daru in neposredna menjava. Tako lahko hitro ugotovimo, da to ni običajno dolgočasna razprava o ekonomski teoriji, ampak navdihujoča kontemplativna razprava, ki presega ekonomsko področje in upošteva notranje vidike našega bitja in družbe.
 
Kaj pomeni "medsebojna delitev"?

Ekonomija delitve ni nekaj novega; nekaj, kar se je začelo z internetnimi tehnologijami. "V naših domovih in v vrstniških skupinah smo si od nekdaj delili, ne da bi potrebovali pametne telefone in visoke tehnologije," piše Mohammed S. Mesbahi. Če pa želimo spoznati globlji pomen načela medsebojne delitve, moramo najprej prepoznati njegovo nasprotje – komercializacijo, ki je "manipulativna, nemoralna in škodljiva za človeka ter nižja kraljestva narave". Nasprotno pa načelo delitve "temelji na pravičnosti, neškodljivosti, zavedanju, spoštovanju do drugega in volji do dobrega."

Komercializacija spreminja naravne in družbene vire, človeške dejavnosti in odnose ter celo človeka samega v komercialne in s tem donosne priložnosti ne glede na ceno. Resnična ekonomija delitve zato danes prvenstveno naslavlja revne – saj so revni ljudje največje žrtve ekonomskega sistema, ki ga diktirajo sile komercializacije. Komercializacija ne deluje za potrebe vseh ljudi in okolja, temveč predvsem za dobiček in koristi majhnega odstotka vplivnih in premožnih ljudi.
 
Od notranje k zunanji ekonomiji delitve
 
Če človekovo življenje v sodobni družbi omejimo le na materialni ali zunanji vidik in zanemarimo tisti del našega bitja, ki ga lahko imenujemo notranji jaz ali duša, potem se to neizogibno odraža v vsakdanjem življenju človeštva. Pohlep, sebičnost, tekmovalnost in želja po bogastvu spadajo med naše zunanje oziroma materialne vidike, še posebej takrat, ko zanemarjamo ali potlačimo svoje notranje, duhovne lastnosti. Na žalost naša družba, predvsem pa ekonomski sistem, spodbuja in poveličuje te sebične materialne vidike.
 
Vendar pa sočutje, skrb za druge, neškodljivost in volja do dobrega izražajo človekove prirojene duhovne lastnosti oziroma lastnosti srca. Tisočletja izražamo takšne lastnosti v naših družinah in majhnih skupnostih, medtem ko so skoraj v celoti neizražene na širši družbeni in globalni ravni. Ne moremo torej reči, da smo sočutni in nam je mar za druge, medtem ko naše komercialne poslovne prakse in naši potrošniški načini življenja prikrajšajo milijone celo za najosnovnejše dobrine.
 
Globoko v sebi se zavedamo svoje povezanosti z vsemi drugimi ljudmi. Sposobni smo sočutja, "biti z drugim" in "ne povzročati škode", vendar se moramo te notranje lastnosti naučiti izražati navzven in jih integrirati v naše družbene sisteme, predvsem ekonomske – in ekonomija delitve je tista, ki v zunanjem okolju izraža človekove notranje kvalitete.
 
Duhovno izobraževanje za umetnost bíti
 
Današnji izobraževalni sistem nas vzgaja za življenje v tekmovalnem in sebičnem svetu, kjer štejejo le bogastvo, moč in uspeh. Ne izobražujemo pa se, "da bi delili dobrine s tistimi, ki imajo manj sreče kot mi". Mladi pridobijo veliko znanja na naravoslovnih, družboslovnih, ekonomskih in drugih področjih izobraževanja, o pomenu in namenu življenja samega pa vedo malo ali nič. Morda se kaj naučijo o umetnosti, ne vidijo pa, da je lahko tudi življenje samo umetnost. Še več, umetnost življenja je zunanji izraz umetnosti bíti oziroma samouresničitve.
 
Spoznati moramo svojo božansko naravo (umetnost bíti) in jo izraziti skozi pravilne človeške odnose (umetnost življenja). Vendar samo nova izobrazba ni dovolj. Kot je poudaril Mohammed S. Mesbahi že v knjigi Razglasitev 25. člena, ljudska strategija za preoblikovanje sveta, je treba oblikovati široko ljudsko gibanje, ki bo zahtevalo uvedbo ekonomije delitve z nenehnimi in mirnimi demonstracijami. 25. člen Splošne deklaracije človekovih pravic je zato v središču naših prizadevanj za pravičnejši in miroljubnejši svet:
 
"Vsakdo ima pravico do življenjske ravni, ki njemu in njegovi družini omogoča zdravje in blaginjo, vključno s hrano, obleko, bivališčem, zdravstveno oskrbo in potrebnimi socialnimi storitvami ter pravico do varnosti v primeru brezposelnosti, bolezni, invalidnosti, vdovstva, starosti ali druge nezmožnosti pridobivanja sredstev za preživljanje zaradi okoliščin, neodvisnih od njegove volje."
 
V Ekonomiji delitve pa avtor poudarja vitalno evolucijsko vlogo te osnovne ekonomske in socialne pravice: "25. člen je eden izmed zunanjih izrazov načela medsebojne delitve, duhovna evolucija pa je notranji izraz prav tega načela."
 
Ezoterični pomen Združenih narodov
 
Edinstven položaj Združenih narodov je nenadomestljiv, saj je edina mednarodna institucija, ki predstavlja celotno človeško družino – eno človeštvo. Medsebojna delitev dobrin znotraj družine je danes naravna in nujna praksa, kaj pa delitev dobrin v naši globalni človeški družini? Združeni narodi so primerna organizacija za usklajevanje te pomembne naloge – združevanje presežnih virov vsake države in njihovo pošiljanje tja, kjer so najbolj potrebni. Nekaj podobnega že počnemo na nižji ravni znotraj držav. Pobiramo davke in jih prerazporejamo, kjer je to potrebno – za izobraževanje, zdravstveno varstvo, javno infrastrukturo itd. Enako lahko storimo globalno s sofisticiranim sistemom medsebojne delitve prek Združenih narodov.
 
Združeni narodi imajo zato izjemno vlogo pri omogočanju, da se naše naravne, notranje človeške lastnosti izrazijo na svetovni ravni. "Ali si upamo sanjati, nekega dne, o Združenih narodih, ki podpirajo novo civilizacijo, utemeljeno na ekonomiji delitve, s čimer se bodo prvič v tisočletjih izrazili pravilni človeški odnosi – in tako usmerjali vsak narod, da uresniči svojo edinstveno duhovno usodo?" Združeni narodi imajo skupaj s podporo množic in najsodobnejšo tehnologijo potencial, da spremenijo naš svet, dobesedno ustvarijo "novo civilizacijo".
 
Problem moderne tehnologije

Hiter razvoj sodobnih tehnologij se na prvi pogled zdi dober obet za boljšo prihodnost človeštva. Kljub temu se je treba vprašati, ali se tehnologija "resnično uporablja za splošno dobro vseh ljudi, namesto da se jo prisvaja za zasebne interese v vse bolj komercialne namene." Ekonomija delitve je tako s pomočjo spletnih platform in pametnih telefonov postala le še en dobičkonosen poslovni model, ki lahko koristi manjšim skupinam že tako premožnih ljudi in v manjši meri okolju. A hkrati ne pomeni nič revni svetovni večini, ki nima koristi od tehnološkega napredka.

Toda, "ko bo evolucija razvoja tehnologije končno postala skladna z zavedanjem načrta za duhovno evolucijo človeštva, bomo lahko priče, kako tehnologija zagotavlja kompleksne logistične rešitve, potrebne za napredni sistem neposredne menjave dobrin po vsem svetu." Tako kot denar tudi tehnologija sama po sebi ni škodljiva; problem je vedno motiv, ki vodi njuno uporabo in distribucijo – ali želimo njune koristi le zase ali za skupno dobro.
 
Ekonomija daru in neposredna menjava
 
Čeprav nas ekonomske teorije učijo, da je sodobno tržno gospodarstvo nastalo iz neposredne menjave, so številni antropologi odkrili, da so prve človeške družbe temeljile na ekonomiji daru – dajanju brez pričakovanja česarkoli v zameno. Ekonomija daru je povezovala skupnosti, krepila medčloveške odnose in odpravljala pomanjkanje. Ekonomija delitve vključuje – tokrat na višji ravni – koncept daru in neposredne menjave. Dajati in prejemati bi morali z altruistično duhovno motivacijo in brez zahtevanja (takojšnjega) povračila. Z upoštevanjem potreb drugih ljudi lahko ustvarimo mirno in varno družbeno in politično okolje v medsebojnem zaupanju.

Na zadnji strani te navdihujoče knjige avtor zaključi z evokativnim izrekom: "Na koncu koncev ni take stvari, kot je ekonomija delitve, ekonomija daru ali ekonomija neposredne menjave, temveč samo zdravorazumska ljubeča ekonomija." Če k tej razpravi o ekonomiji delitve dodamo Mesbahijevi knjigi Skupne dobrine človeštva in prej omenjeno Razglasitev 25. člena: ljudska strategija za preoblikovanje sveta, dobimo celovit vpogled, ki stimulira našo intuicijo in nas spodbuja, da postanemo aktivni akterji za spremembe, ki jih svet danes tako nujno potrebuje.

"Tisoče let smo že preizkušali vse mogoče načine, skozi vse epohe in civilizacije, ki so se ponosno pojavile in že zdavnaj izginile; samo ljubezni in srca nismo še nikoli upoštevali!" Pravi pomen ekonomije delitve je torej prinesti ljubezen in srce na svetovni oder, v tem smislu bo uvedba ekonomije delitve zaznamovala inavguracijo dobe srca.

​Rok Kralj

"Ta program ukrepov za trajnostni razvoj je akcijski načrt za ljudi, planet Zemljo in blaginjo vseh. Njegov namen je poleg tega utrditi mir in zagotoviti več svobode v svetu. Zavedamo se, da je odprava revščine v vseh oblikah in razsežnostih, tudi skrajne revščine, največji globalni izziv in nujni pogoj za trajnostni razvoj." (Preambula Agende za trajnostni razvoj do 2030)

Na vrhu Združenih narodov o trajnostnem razvoju, ki je od 25. do 27. septembra 2015 potekal v New Yorku, je bila soglasno sprejeta Agenda za trajnostni razvoj do 2030 (skrajšano Agenda 2030). Kot je zapisano v preambuli, je za trajnostni razvoj ključnega pomena odprava revščine v vseh oblikah in razsežnostnih. Agenda 2030 je dejansko akcijski načrt za ljudi, planet Zemljo in blaginjo vseh.

Za uresničitev tega načrta oziroma agende je bilo sprejetih 17 splošnih in 169 konkretnih ciljev trajnostnega razvoja (CTR). Cilji se osredotočajo na več sklopov:

• ljudje ("Odpraviti vse oblike revščine in lakote ter zagotoviti dostojanstvo in enakopravnost." Cilji 1 do 5.);
• planet ("Obvarovati naravne vire in podnebje našega planeta za prihodnje generacije." Cilji 6, 12, 13, 14, 15.);
• blaginja ("Zagotoviti, da bodo vsi ljudje živeli človeka vredno življenje v blaginji ter da bo gospodarski, družbeni in tehnološki napredek v sozvočju z naravo." Cilji 7, 8, 9, 10, 11.).
• mir (Spodbujati miroljubno, pravično in vključujočo družbo, v kateri ne bo ne strahu ne nasilja. Trajnostni razvoj ni mogoč brez miru in mir ni mogoč brez trajnostnega razvoja. Cilj 16.)
• partnerstvo ("Zagotoviti sredstva za izvedbo programa s prenovljenim globalnim partnerstvom za trajnostni razvoj, v duhu okrepljene solidarnosti po vsem svetu, s posebnim poudarkom na potrebah najrevnejših in najbolj občutljivih ter s sodelovanjem vseh držav, vseh deležnikov in vsega človeštva." Cilj 17.) (Cilji trajnostnega razvoja in Agenda 2030)

Še posebej velja izpostaviti 1. in 2. cilj trajnostnega razvoja: odpravo revščine in lakote. Uresničitev teh dveh ciljev je v samem središču Agende 2030, kajti trajnostni razvoj ni niti mogoč niti smiseln, če velik del človeštva neizmerno trpi zaradi pomanjkanja najosnovnejših dobrin v svetu, kjer je vsega dovolj. Medsebojna delitev je pot za odpravo tega največjega madeža na vesti človeštva.

Cilj trajnostnega razvoja so torej skupni cilji človeštva. Vsakršno delovanje - na lokalni, državni in globalni ravni - bi moralo in ponekod tudi že je usklajeno s temi cilji. Prav tako se po njih lahko ravnajo podjetja in sleherna druga organizacija ter seveda posamezniki. Ti cilji presegajo naše ideološke, politične, verske, ekonomske in druge razlike. So SKUPNI cilji človeštva. 

Več o ciljih trajnostnega razvoja preberite tukaj.
​

"Če se imenujete Indijec ali musliman, kristjan ali Evropejec ali kakorkoli drugače, ste nasilni. Ali veste, zakaj je to nasilno? Ker se ločite od preostalega človeštva. Če se ločite zaradi prepričanja, nacionalnosti, tradicije, povzročate nasilje. Človek, ki hoče razumeti nasilje, torej ne pripada nobeni državi, nobeni religiji, nobeni stranki ali delnemu sistemu. Zanima ga popolno razumevanje človeštva." Jiddu Krishnamurti.

Ko so Gandija vprašali, ali je hindujec, je odgovoril: "Ja, sem, prav tako pa sem tudi musliman, kristjan, budist in jud."

Zgodovina je pravzaprav povezana z razvojem našega zavedanja in poistovetenja z drugimi ljudmi in s svojim okoljem. Že dolgo družino doživljamo skorajda kot razširjeno osebnost. Kasneje smo se naučili pripadnosti tudi širšim skupnostim. Tako se danes čutimo ponosne pripadnike narodov in držav (negativna plat te pripadnosti se lahko izraža kot skrajni nacionalizem). Naslednji pomemben korak, ki ga šele moramo narediti, pa je poistovetenje z našo najširšo družino - človeštvom. Šele ko bomo človeštvo imel za svojo družino, nam bodo sodelovanje, medsebojna delitev in pravilni človeški odnosi postali nekaj samoumevnega. Enost človeštva pomeni živeti skupaj in ohranjati svojo osebno, družinsko in nacionalno identiteto.

Krishnamurti in Gandi sta vsak na svoj način povedala, da smo najprej ljudje. Da ni najprej "jaz", najprej moja država, moja vera, kultura, prepričanje itd. Najprej smo ljudje in najprej je človeštvo. Lahko smo kristjani, muslimani, judje, budisti; Slovenci, Hrvati, Avstrijci; Afričani, Evropejci ali karkoli pač smo. A najprej smo ljudje in kot taki enaki. Zato je v 1. členu Splošne deklaracije človekovih pravic zapisano: "Vsi ljudje se rodijo svobodni in imajo enako dostojanstvo in enake pravice. Obdarjeni so z razumom in vestjo in bi morali ravnati drug z drugim kakor bratje."

Videti v drugem brata je le drugačen izraz za razumevanje človeštva kot ene družine. Ko to zares doumemo, se nam ni treba pred nikomer klanjati in klečeplaziti, prav tako nam ni treba nikogar prezirati in zaničevati. In nobene pravice nimamo, da bi ekonomski sistem organizirali tako, da tekmujemo za skupne dobrine, ki jih je dovolj za vse, premalo pa za brezkončen pohlep nekaterih.

​Ko bomo v drugem videli brata, ko bomo človeštvo videli kot eno družino, bomo svoje ekonomske sisteme organizirali tako, da si bomo delili skupne planetarne dobrine za dobro vseh ljudi na Zemlji, na način, da jo ohranimo za prihodnje rodove. Najprej človek, najprej človeštvo, najprej Zemlja. Potem jaz, moj narod, moja država in tako naprej.​
​

Osrednji slogan Evropske unije (EU) je Združena v raznolikosti (latinsko in varietate concordia). "Slogan govori o tem, da se evropske države povezujejo v Evropsko unijo za trajni mir in blaginjo, hkrati pa jih bogati različnost njihovih kultur, tradicij in jezikov." (Evropska unija) V sedemindvajsetih državah članicah živi približno 510 milijonov prebivalcev, ki govorijo 24 uradnih jezikov in poleg evra (v devetnajstih članicah), uporabljajo še 8 drugih valut. Poleg tega je za EU značilna še velika pestrost kultur, religij, navad, tradicij itd.

Evropski kontinent je bil dolga stoletja zapleten v brezštevilne večje in manjše vojne ter konflikte. Zato je sobivanje evropskih držav v okviru Evropske unije velik korak naprej. Seveda ne gre brez težav, a vendarle se je treba zavedati, da je alternativa skupnemu bivanju ločenost, ki pogosto vodi v sovraštvo in konflikte.

Kaj pomeni slogan združeni v raznolikosti? Pomeni, da smo združeni v eno skupnost, a hkrati ohranjamo medsebojne razlike - jezikovne, kulturne, verske, politične in druge. Živimo drug poleg drugega, sobivamo, sodelujemo, si pomagamo, med seboj si delimo dobrine, skrbimo za skupno okolje, a hkrati spoštujemo različnost drugega. Takšen bi moral biti ideal ne samo Evropske unije, temveč tudi celotne globalne skupnosti.

Evropska unija je dokaz, da lahko kljub velikim razlikam živimo skupaj. Pred vsega osemdesetimi leti, ko je v Evropi in v svetu divjala strašna 2. svetovna vojna, je bilo kaj takega nepredstavljivo. Prej veliki sovražniki zdaj bivamo v miru, se obiskujemo, imamo izmenjave, se učimo drugih jezikov in tako naprej. To dragocenost združenosti v raznolikosti moramo varovati, negovati, ohranjati in razvijati. Saj smo že rekli: ni vselej lahko, a je veliko bolje kot živeti v strahu, sovraštvu in konfliktih.

Naša evropska izkušnja naj postane globalna. Zaživimo že enkrat kot globalna skupnost, velika družina, eno človeštvo. V miru in blaginji. Združeni v raznolikosti.
​

"Svet potrebuje pravičnost, ne pa dobrodelnosti." 
Mary Wollstoecraft (1759 – 1797), britanska pisateljica, filozofinja in feministka (na sliki).

Biti dobrodelen seveda ni nič slabega. Nasprotno, dobrodelnost je dobra, pozitivna. To nam pove že beseda sama. Vendar pa dobrodelnost ne sme biti "reševalni jopič" za nepravičen ekonomski sistem, ki ustvarja revščino, neenakost in krivice. Sistemsko nepravičnost, še zlasti na ekonomskem področju, ni mogoče "popravljati" z dobrodelnostjo. Dobrodelnost lahko primerjamo z gašenjem obsežnega gozdnega požara z vedri vode. Pogasili bomo delček gozda, morda rešili nekaj dreves, a požar bo še naprej "goltal" velike gozdne površine. Vedra vode preprosto niso dovolj; potrebujemo gasilce z vso potrebno opremo. Ali pa še bolje: preprečiti moramo, da do požara sploh pride.

Dobrodelnost, ki "poteši" slabo vest

Med velikimi "dobrodelniki" je danes zelo veliko izjemno bogatih ljudi - milijonarjev in milijarderjev. Njihovo bogastvo pogosto izvira iz ekonomskih modelov, ki jih lahko označimo za nepravične. Naštejmo nekatere:

• izkoriščanje delovne sile (nizke plače, slabi delovni pogoji, neplačevanje prispevkov itd.);
• izkoriščanje naravnih virov (poceni pridobivanje, pridelava in proizvodnja dobrin na okoljsko škodljiv način, kar prizadene predvsem lokalne in tudi širše družbene skupnosti);
• škodljive trgovske prakse, ki malim kmetovalcem in podjetnikom onemogočajo spodobno plačilo za njihove pridelke ter proizvode;
• izogibanje davčnim obveznostnim (tako imenovano davčno optimiziranje in "bežanje" v davčne oaze, kar pomeni, da družbene skupnosti izgubljajo sredstva za skupne potrebe - šolstvo, zdravstvo itd.);
• oderuške obresti (morda se zdi, da je takšen način služenja preteklost, a je v resnici še vedno pogost v revnejših državah ter med bogatimi in revnimi državami - posojila revnim državam so pogosto obremenjena z obrestmi, ki državo pahnejo v tako imenovano dolžniško past, kar pomeni, da za poplačilo starih dolgov najema nova in nova posojila);
• blagovne, valutne in borzne špekulacije, ki dejansko pomenijo pretakanje ogromnega bogastva na račune premožnih s pomočjo zapletenih finančnih instrumentov.

Problem je, ker je večina teh ekonomskih praks vsaj do neke mere zakonita in družbeno sprejemljiva. Zato imamo danes izjemno veliko ekonomsko neenakost tako znotraj držav kot tudi med njimi. Ne govorimo o tem, da bi morali imeti vsi ljudje enako, temveč, da bi imeli vsi ljudje dovolj za dobro življenje. Kaj pa je dobro življenje? Pomeni imeti dovolj hrane, vode, zdravil, oblačil; imeti primerno stanovanje za bivanje, s sanitarijami in tekočo vodo; imeti dostop do zdravstvenega varstva in izobraževanja ter socialne zaščite, če se zgodi kaj nepredvidenega. Dobro življenje pomeni živeti v blaginji.

Najbogatejši ljudje vedo, da vsaj polovica človeštva ne živi dobro. Prav nasprotno, zaradi pomanjkanja živijo zelo slabo; trpijo, umirajo, pa čeprav je dobrin dovolj za vse. In najbogatejši ljudje nekje globoko v sebi vedo, da je njihovo bogastvo "zraslo" na nepravičen način; da so dobesedno vzeli hrano s krožnikov najrevnejših - morda ne neposredno, ampak to ničesar ne spremeni. Zato imajo bogati ljudje vendarle slabo vest.

Zato so dobrodelni. A to samo pomeni, da tisto, kar so vzeli, revnim vračajo dobesedno samo po kapljicah in drobtinicah. Lahko se izgovarjajo, da ne počnejo nič nezakonitega, a to jih v ničemer ne opravičuje, ker nepravičen ekonomski sistem pomagajo graditi in ohranjati.

Takšen nepravičen ekonomski sistem, ki dovoljuje in podpira prakse, ki so koristne za najbogatejše in škodljive za vse ostale, še zlasti pa za najrevnejše, moramo zato spremeniti. Tako, da bo služil vsem ljudem in okolju. Potem bo dobrodelnost v današnji obliki povsem nepotrebna. Kajti pravičen ekonomski sistem je dobrodelen sam po sebi, saj dela dobro za vse.

Takšen pravičen sistem je ekonomija delitve, ki deluje po načelih medsebojne delitve, sodelovanja in seveda pravičnosti. Ekonomija delitve je sistemska dobrodelnost. Svet torej potrebuje (ekonomsko) pravičnost, ne pa dobrodelnosti. A dokler ne vzpostavimo bolj pravičnega ekonomskega sistema, je prav, da smo dobrodelni.

Pariški podnebni sporazum, ki je bil sprejet leta 2015, je pomemben mednarodni dokument, ki zavezuje veliko večino svetovnih držav, da skupaj rešujejo podnebno krizo. Nastal je na podlagi znanstvenih ugotovitev (predvsem Medvladnega foruma za podnebne spremembe, IPCC) in številnih mednarodnih podnebnih konferenc (COP) v okviru Združenih narodov. Čeprav ta sporazum sam po sebi še ne pomeni rešitve podnebne krize, pa je vendarle pomemben korak k skupnemu reševanju perečih globalnih, torej skupnih problemov človeštva.

Od znanosti k rešitvam

Velikanski korak k začetku reševanja podnebne krize so naredili znanstveniki v okviru Medvladnega foruma za podnebne spremembe (IPCC), ki je "znanstveno in medvladno telo pod okriljem Združenih narodov. Forum obstaja na zahtevo držav članic in naj bi zagotavljal kvalitetno, objektivno in znanstveno podlago za opazovanje podnebnih sprememb in ugotavljanje političnih in ekonomskih učinkov. Ustanovljen je bil leta 1988 s strani dveh organizacij Združenih narodov, Svetovne meteorološke organizacije (WMO) in Okoljskega programa Združenih narodov (UNEP), in kasneje potrjen s strani Generalne skupščine Združenih narodov z Resolucijo 43/53. Članstvo v IPCC je odprt za vse članice svetovne meteorološke organizacije (WMO in UNEP)." (Wikipedija)

Četudi smo različnih filozofskih, političnih in drugih prepričanj ter pogledov na svet, pa bi morali biti v nečem enotni vsi ljudje in vse države - da ohranimo naš planet. Okoljsko vprašanje ni stvar naših prepričanj, ideologij, političnih usmeritev, temveč dejstev, ki nam jih ponujajo številni znanstveniki, ki delujejo v okviru Medvladnega foruma za podnebne spremembe (IPCC). Na politični ravni pa znanstvena dognanja IPCC skušajo v praksi izvajati preko vsakoletnih podnebnih pogovorov v okviru konference Združenih narodov o podnebnih spremembah (COP):

"Podnebni pogovori so znani tudi kot COP, kar je kratica za "Conference of Parties" oziroma "konferenca pogodbenic", zaporedna številka pa označuje število let, odkar je bila leta 1995 v Berlinu organizirana prva konferenca. Leta 2020 je bil podnebni vrh zaradi pandemije bolezni Covid‑19 preložen, zato je letošnji (2021) COP 26. po vrsti." (Greenpeace)

Na podlagi ugotovitev IPCC je bil na konferenci COP21 v Parizu sprejet zavezujoč mednarodni sporazum oziroma Pariški podnebni sporazum:

"Ob upoštevanju ugotovitev 5. poročila IPCC (AR5) je na 21. zasedanju pogodbenic Okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja v Parizu (COP21) 195 držav sprejelo dolgoročni cilj ohraniti dvig povprečne globalne temperature občutno pod 2 °C v primerjavi s predindustrijsko dobo in nadaljevati prizadevanja, da se dvig temperature omeji na 1,5 °C v primerjavi s predindustrijsko dobo, saj bi se tako občutno zmanjšali tveganja in učinki podnebnih sprememb. Pariški sporazum je prvi univerzalni, pravno zavezujoči večstranski sporazum o podnebnih spremembah, ki pokriva skoraj vse svetovne emisije." (Umanotera)

Skupaj za prihodnost

Pariški podnebni sporazum je pomemben ne samo iz vidika reševanja podnebnih sprememb, temveč kaže na našo zmožnost, da vendarle delujemo enotno - kot ena človeška skupnost. Vsa naša raznolikost nas ne sme razdvajati, ko gre za skupne cilje. Na takšen način se torej lahko lotimo še drugih svetovnih problemov - lakote in revščine, migracij, onesnaženega okolja in tako naprej. Le skupaj lahko rešimo te velike probleme sodobnega človeštva.

Po drugi svetovni vojni se je človeštvo za trenutek zavedalo, da prihodnosti brez resničnega sodelovanja ne bo. Da bomo hitro spet zabredli v novo, še hujšo vojno. Organizacija združenih narodov je zrasla na pogorišču dotlej največje in najhujše vojne v človeški zgodovini. In ključne ideje, na katerih je ta častitljiva organizacija zgrajena so mir, pravičnost, sodelovanje, blaginja človeštva. Če verjamemo v te mogočne ideje, potem verjamemo v Združene narode. In verjamemo v enost človeštva. Da lahko živimo drug z drugim in drug poleg drugega, čeprav smo še tako različni.

Ustanovna listina Organizacije združenih narodov (OZN; krajše Združeni narodi, ZN) je bila podpisana 26. junija 1945 v San Franciscu, 24. oktobra istega leta pa je stopila v veljavo in s tem so Združeni narodi tudi uradno začeli z delovanjem. Že sama beseda "združeni" je ključnega pomena za razumevanje te organizacije. ZN danes združuje 195 držav (193 članic in dve državi opazovalki). Glavni moto organizacije je "skupaj oblikujmo našo prihodnost" (Shaping our future together). 

Ključni cilji Združenih narodov so zajeti v 1. členu njene Ustanovne listine, ki jih na kratko lahko povzamemo kot:

• varovati mednarodni mir in varnost
• razvijati prijateljske odnose med narodi
• uresničevati mednarodno sodelovanje
• biti središče, kjer naj se usklajuje dejavnost narodov za doseganje teh skupnih ciljev

Tem ciljem so Združeni narodi v zadnjem času dodali še zaščito globalnega okolja (še zlasti z zavezujočim Podnebnim sporazumom, ki je bil leta 2015 sprejet v Parizu), kajti tega problema leta 1945, ko je bila Listina sprejeta še ni bilo. Zaščita zemeljskega ozračja, pitne vode, oceanov in rek, gozdov, obdelovalne zemlje; usklajevanje globalne varnostne politike; nadzor nad globalnimi finančnimi in kapitalskimi tokovi ter koordinacija pravičnejše porazdelitve skupnih dobrin človeštva morajo postati temeljne naloge OZN. Na teh ključnih področjih za normalni razvoj človeštva in planeta je potrebno uvesti skupno zakonodajo ter skrbeti za njeno izvajanje.

Države bodo še naprej ostale politično, ekonomsko in kulturno samostojne, vendar bodo morale v primerih, ko gre za interese celotnega človeštva in celotnega planeta upoštevati konvencije, deklaracije, zakonodajo in priporočila OZN. OZN mora postati glavni prostor za razprave (forum), v katerih bodo sodelovale vse države sveta ter krovna organizacija, preko katere se bo lahko ukrepalo na področjih, ki so v interesu vseh prebivalcev sveta, ne pa, da bi ta organizacija postala nekakšna svetovna super-vlada ali super-država.

Današnja OZN je na pravi poti, da resnično postane takšna organizacija, vendar zato potrebuje številne reforme. Težišče vpliva v OZN se mora prenesti iz Varnostnega sveta, ki ga zaenkrat še vedno obvladuje predvsem pet stalnih članic, k večjemu vplivu Generalne skupščine OZN, kjer so zastopane vse svetovne države. Na področjih globalne varnosti in varovanja človekovih pravic igra OZN že danes relativno pomembno vlogo, v prihodnosti pa bi morala OZN igrati mnogo večjo vlogo tudi na globalnem ekonomskem področju, pri čemer bi šlo za odgovornosti kakršne so: zadovoljevanje potreb vseh ljudi ter trajnostni razvoj človeške družbe in planeta kot celote.

Glavne naloge v tej smeri bi lahko združili v naslednje tri sklope:

• uvedba globalnih ekonomskimi pravil in nadzor nad njihovim izvajanjem,
• nadzor nad onesnaževanjem planetarnega okolja,
• koordinacija pravične delitve dobrin in izkoriščanja ključnih virov človeštva.

OZN mora torej prevzeti svojo globalno vlogo na področjih, kjer so posamezne države skorajda povsem nemočne. 

"Eden temeljnih problemov, s katerimi se sooča človeštvo, je problem so-delovanja. Kaj pomeni beseda “so-delovati”? So-delovati pomeni delati stvari skupaj, graditi skupaj, čutiti skupaj, imeti nekaj skupnega, tako da lahko svobodno delujemo skupaj."

"Sodelovanje je radost biti in delovati skupaj – ne nujno tudi delati. Ali to razumete? Otroci imajo naravni občutek za skupno bivanje in delovanje. Niste tega opazili? Sodelujejo pri vsem. Ne pojavi se vprašanje razumevanja ali nerazumevanja, nagrade ali kazni, preprosto želijo pomagati. Njihovo sodelovanje je instinktivno, povezano je z radostjo skupnega bivanja in delanja."

"Pomembno je torej, da v samem sebi razvijemo duh sodelovanja, občutek radosti, brez vsake misli na nagrado ali kazen. Tak duh je v večini mladih ljudi, če ga njihovi starši ne pokvarijo.” (J. Krishnamurti)

Ko danes govorimo o sodelovanju, pogosto držimo figo v žepu. Če že sodelujemo na političnem ali kulturnem področju, pa zagotovo brez kakršnegakoli usmiljenja tekmujemo na ekonomskem (gospodarskem) področju. Temu potem moderno rečemo konkurenčnost, ki da je dobra, saj naj bi spodbujala razvoj. Ko politiki in ekonomisti danes govorijo o razvoju, v resnici mislijo na vse višje dobičke bodisi države bodisi bogatih posameznikov in družbenih elit.

Ne zanimajo jih blaginja, srečnost in zadovoljstvo vseh ljudi v državi, kaj šele na planetu, ampak izključno kolikšno bo v denarju izraženo skupno bogastvo države. Pri tem jih ne zanima, kako je skupno proizvedeno bogastvo neke države (bruto domači proizvod) porazdeljeno, temveč samo, koliko ga je skupaj in koliko ga je povprečno “na glavo” posameznika. Za povprečjem pa se skrivajo ogromne razlike, frustriranost depreviligiranih skupin, revščina in celo lakota.

Človeški razvoj pa je v resnici razvoj kvalitete bivanja vsakega posameznika, razvoj medsebojnih odnosov v človeški skupnosti (družinski, lokalni, državni, globalni) in razvoj zavedanja o sebi in svetu. Čeprav gre za nemerljive “količine” to še ne pomeni, da se jih ne da opaziti ali zaznati. Razvoj v svetu, kjer nas je zdaj [leta 2022] že skoraj 8 milijard, ni (več) mogoč z neusmiljeno tekmo za preostale svetovne vire in druge skupne dobrine.

Tekmovanje (konkurenčnost) povzroča nepravičnost, ki vodi v spore, konflikte in vojne. Namesto tekmovanja za dobrine, bi se lahko dogovorili za njihovo pravičnejšo porazdelitev. Je to tako težko? Sodelovanje in tekmovanje ne sodita skupaj: ali sodelujemo ali tekmujemo, vmesna pot ni mogoča. Če bi danes posamezniki, skupine in narodi resnično sodelovali med seboj, potem svet ne bi bil tako neprijazen prostor kot je danes. Sodelovanje je eden od temeljev drugačnih medsebojnih odnosov med posamezniki, skupinami in narodi. Je temelj bolj pravične delitve dobrin. Je temelj ekonomije delitve.

Sodelovanje na globalni ravni

Problemi človeštva - podnebne spremembe, migracije, vojne, onesnaženje okolja, lakota in revščina - so rešljivi, a le če se jih lotimo skupaj. Vemo, da je podnebno krizo mogoče rešiti samo na globalni ravni. Zračne mase in delci ogljikovega dioksida ne poznajo državnih meja. Kaj pa skrajna revščina? Jo res lahko zamejimo na posamezne države in regije? Če tega velikanskega moralnega, ekonomskega in družbenega problema ne bomo reševali na globalni ravni, skupaj, potem bo naša prihodnost kaj klavrna.

Zato moramo deliti dobrine in za to potrebujemo sodelovanje. Medsebojna delitev in sodelovanje gresta vedno z roko v roki.

​Vir: Jiddu Krišnamurti: So-delovanje. Share Slovenija, Kranj. 
​

Beseda dobrina že sama po sebi pove, da gre za nekaj dobrega. V tem smislu lahko za dobro oziroma za dobrino štejemo vse, kar je povezano z zadovoljevanjem osnovnih človekovih potreb in v širšem smislu z blaginjo človeštva. Z dobrinami, ki omogočajo zadovoljevanje človekovih osnovnih potreb in blaginjo človeštva, pa je povezanih še cela vrsta drugih dobrin.

Za pridobivanje oziroma pridelavo hrane npr. potrebujemo zemljo, semena in vodne vire; potrebujemo pa tudi transport in komunikacijska sredstva ter poti za distribucijo hrane itd. Prav tako so z blaginjo in sploh s prihodnostjo človeštva neobhodno povezani kakovost ozračja ter zdravje gozdov in oceanov, zato jih moramo v vsakem primeru šteti med skupne dobrine človeštva.

Prav tako si prihodnosti ne moremo več predstavljati brez svetovnega spleta, ki nas povezuje in omogoča pretok informacij, znanja, kulture itd. Ker je z vsemi temi dobrinami povezana blaginja človeštva, jih lahko opredelimo kot skupne dobrine človeštva. Te dobrine niso samo materialna predmetnost, kot so voda, stanovanje, oblačila, temveč mednje štejemo tudi storitve oziroma človeške dejavnosti. Če so namenjene zadovoljevanju osnovnih človekovih potreb, jih štejemo med skupne dobrine človeštva.

Današnji ekonomski sistem promovira in spodbuja privatizacijo in komercializacijo vsega, tudi ključnih dobrin za zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb. Voda, osnovna prehranska živila in življenjsko pomembna zdravila so npr. dobrine, do katerih bi moral imeti nemoten dostop vsak Zemljan; prav tako do stanovanja, oblačil in izobraževanja. Pa še zdaleč ni tako.

Temeljna naloga ekonomije je vsakomur na Zemlji zagotoviti dostop do dobrin, ki omogočajo zadovoljevanje (vsaj) njegovih osnovnih potreb. Zato v središču ekonomskega sistema ne sme biti denar in vse, kar je z njim povezano, temveč dobrine. Denar je lahko zgolj pripomoček za lažjo izmenjavo in pravičnejšo distribucijo dobrin, ne pa končni cilj vseh ekonomskih aktivnosti.

Da pa bi vsi ljudje imeli dostop do dobrin, moramo ekonomski sistem preobraziti v smeri pravičnejše delitve teh dobrin. Prav to pa je samo bistvo ekonomije delitve, ki v središče postavlja ljudi in njihove (osnovne) potrebe ter dobrine, s katerimi je te potrebe mogoče zadovoljiti. To so skupne dobrine človeštva, ki so:

• hrana in pitna voda
• zemlja, zemeljsko bogastvo in gozdovi
• oceani, reke in jezera
• ozračje in podnebje
• biodiverziteta, semena
• energetski viri
• družbene storitve in infrastruktura
• znanje, tehnologija in dediščina človeštva
• človek, notranje skupne dobrine

Človeštvo je skrbnik teh dobrin, kar pomeni, da mora z njimi ravnati modro in skrbno, v dobro vseh Zemljanov in na način, ki omogoča ohranitev občutljivega okoljskega ravnovesja. Ekonomija delitve pa je način, kako skupne dobrine človeštva pravično porazdeliti med vse Zemljane.
​